Precejšnje težave bi imeli že s tem, če bi hoteli natančno popisati, kje vse so te poznejše analize ugotovile, kdo je kdaj in kako zavedel vlagatelje. Prizanešeno je bilo le redkim velikim igralcem, nadzornikom ali državnim upraviteljem. Ponekod so za zlomi ugotovili neposredne prevare, kot se je to, denimo, zgodilo v primeru rekordnih bankrotov korporacij Enron, WorldCom in drugih. Drugod - in tega je bilo neprimerno več - pa je šlo za »kreativno knjigovodstvo« v poročanju o stanju in rezultatih poslovanja, torej za manjše in večje laži. Tudi računovodske družbe, ki so imele na skrbi potrjevanje poročil o poslovanju, se niso najbolje izkazale: ponekod so zamižale na eno ali celo obe očesi, včasih so celo sodelovale pri prevarah, ena največjih takšnih družb pa je zaradi tega celo potonila. Pokazalo se je celo, da so bili tudi borzni analitiki, katerih delo je vsaj na papirju v tem, da vlagateljem objektivno in nepristransko svetujejo, kam naj vložijo svoj denar, del te propagandne mašinerije, usmerjene v to, da na borzo oziroma za svoja podjetja, torej investicijske banke z Wall Streeta, pritegnejo čim več denarja. Zaradi sodelovanja pri širjenju pretiranega optimizma se je znašel na tapeti tudi finančni tisk. Kritikam na račun državnih organov za nadzor nad borznim poslovanjem so sledili na hitro izdelani novi predpisi, s katerimi naj bi milijone ljudi prepričali o tem, da je borza kraj, kjer je treba pošteno igrati.