zgodbico. K Lemmlinu naj bi prišli »častivredni ljudje«, ki za vsako ceno potrebujejo denar. Žal je sam trenutno na kratkem z gotovino in jim posojila ne more dati. Ali bi mu hotel Jöhlin priskočiti na pomoč in sam prevzeti ta posel? Ta je začel tožiti, da je v brezupnem denarnem položaju, toda naposled mu je obljubil, da mu bo priskočil na pomoč. To je bil prvi korak v pogubo. Zdaj ga je Lemmlin prosil, naj bo diskreten, saj tisti ljudje želijo, da bi jim denar prinesel na skrivaj. Služkinja vdove Adelheid Mühleisin je pričakala Jöhlina in ga po zakotnih dvoriščih in stopniščih odpeljala v odročno kamro. Tam se je osupli jud znašel pred kristjanko, prav omenjeno vdovo Mühleisin. Po pisanju našega kronista jo je opozoril, da se kot jud ne sme sam znajti v isti sobi z njo. Komaj je to izrekel, je začela služkinja razbijati po vratih. Jöhlina so zvabili v past! Še preden se je zavedel, kaj se mu je zgodilo, so se vrata odprla. Augsburški meščani, Lemmlinovi prijatelji, so vdrli v sobo, ogorčeni nad tako nemoralnostjo. »Ti zlobni jud si hotel onečastiti našo teto! Treba te je vkleniti in sežgati!« Ker v srednjem veku še niso poznali javnega in državnega tožilca, so zadevo v svoje roke prevzeli kar meščani. Na to je Lemmlin računal. Kot je bilo v navadi, so po mestu takoj objavili, kaj je storil Jöhlin. Tako se je zgodilo vedno, ko so kakšnega meščana oropali ali umorili. Namen tega je bil, čim hitreje zbrati priče; te so v sodnih razpravah poznega srednjega veka imele odločilno vlogo. Obtoženi si je lahko pomagal, če je imel zagovornika. Toda ubogemu Jöhlinu so zanalašč prisodili njegovega tekmeca, tistega, ki je spletko zakuhal, Lemmlina. Ta je nič hudega varovanca nesramno napadel. »O, gorje, ti grdi jud! Kako si mogel tako osramotiti judovstvo in vse naše mesto!« Potem ga je skušal pregovoriti, da bi mu prepustil vse svoje imetje in dediščino. Če bo to storil, ga bo rešil iz ječe, mu je obljubljal. Vendar Lemmlin pri tem ni pomislil, da imajo v mestu vse hiše ušesa in da se kaj hitro razve vse, kar se zgodi za njihovimi zidovi. In konec? Zarota je prišla na dan in mestni svet je Lemmlina in njegove pomagače razglasil za krive in jih obsodil. Česa? Da so motili trgovski mir mesta. Poleg tega so po njegovem mnenju zlorabili osnovna pravila vere. Z drugimi bese