Bila je nedelja popoldne v PS Palayamu, mali vasi na vzhodu indijske države Tamil Nadu, in skupina žensk je dobre volje sedela na cesti pred hišo, pokrito s palmovim listjem, in igrala igro, podobno naši človek, ne jezi se. Metale so dve svinčeni kocki in na polja, narisana s kredo na tla, polagale raznobarvne kamenčke. Nekaj žensk je bilo starih, nekaj mladih in ena med njimi je bila noseča. Ko se nam je pridružil Prabhakar, antropolog, ki se trenutno ukvarja s formalnim in neformalnim pravom v zvezi z zalogami vode, sem ga prosila, naj nosečnico vpraša, kaj bi imela rajši, punčko ali fantka. »Ne bodi trapasta, to ni vprašanje, ki bi ga v Indiji lahko postavil. Ta vas je moj 'teren', če bom spraševal take reči, me ne bodo jemali resno. Tebe pa tudi ne...Punčka v Indiji velja za 'breme',« je nadaljeval, »fantek pa za 'dobitek'. Pa saj to veš, nima smisla provocirati, sploh pa ne kmečkih žensk.« Veliko ženskam sem prej in pozneje postavila to vprašanje in vselej sem dobila isti odgovor: »Hčere so breme. Najprej jih hraniš, vzgajaš, pošlješ v šolo (nekatere so šolo izpustile), potem pa se poročijo in gredo od doma, pa še doto jim moraš dati.« Hči je slaba investicija, vložek, ki se ne povrne. S sinom je prav narobe. Ne samo da ostane pri starših in na starost skrbi zanje, k hiši pripelje še ženo, novo delovno moč – in njeno doto.Punčke ubijajo, mar ne?Ko sem spraševala Parvati, 30-letno sociologijo, moderno Delhijčanko s kratkimi lasmi v kavbojkah in majici, kako je z detomori in kako z abortusi, ki so spolno selektivni, je rekla, da uradno vse v redu, da se detomor zakonsko preganja in da je ugotavljanje spola zarodka v večini indijskih držav že nekaj let z zakonom strogo prepovedano. »Vendar pa je resnica precej drugačna,« je rekla. »Pojdi na internet, poglej reklame za zasebne klinike, kjer z raznimi medicinskimi izgovori delajo amniocentezo ali preiskave z ultrazvokom, 'mimogrede' pa še namignejo na spol zarodka: plačajte zdaj 5000 rupij, da jih boste pozneje prihranili 50.000.« Številke se od oglasa do oglasa spreminjajo, a prva se zmerom nanaša na stroške ugotavljanja spola zarodka (in na abortus, če se izkaže, da je ženskega spola), druga na doto.Na fenomen »manjkajočih« žensk je opozoril Nobelov nagrajenec za ekonomijo Amartya Sen že leta 1986; takrat je za Indijo navedel številko 37 milijonov; stanje se je po tem letu samo še poslabšalo in razmerje med rojenimi deklicami in dečki se je še bolj nagnilo v prid dečkom. Koliko je 37 milijonov? Za ilustracijo: to je celotno prebivalstvo Švedske, Nizozemske, Danske, Finske in še Slovenije za povrh. »Vendar bi bilo napačno, če bi to demografsko katastrofo, ki se zdaj dogaja v Indiji in sploh v vzhodni Aziji, zlasti na Kitajskem in v Južni Koreji, pripisali samo doti in ekonomskim dejavnikom,« pravi demograf Christoph Guilmoto, ki je svoje ugotovitve predstavil na 4. azijski konferenci o reproduktivnem in spolnem zdravju in pravicah oktobra 2007 v Hyderabadu. »Razlogi so kompleksni. Ekonomski so samo eni izmed njih, a glede na to, da je v Indiji 'manjkajočih žensk' več med premožnejšimi sloji, očitno niso edini dejavnik. Največja razlika po spolu med novorojenci je v urbanih okoljih severozahodne Indije, med sikhi, jaini in hindujci in med izobraženimi. Toda Indija je velikanska ter ekonomsko in družbeno zelo raznolika država, zato nobena reč ne drži stoodstotno, zmerom so izjeme. Tudi v južni Indiji so območja, kjer je to razmerje zelo v prid fantkom.« Stephena, ki je socialni delavec in občasno tudi prevajalec, nagovarjam, naj gre z mano v vasi v okolici Maduraja in Salema (južna Indija, država Tamil Nadu, imena vasi bom namenoma izpustila), kjer menda še vedno »prakticirajo ženski detomor« ali, kot pravijo, »uspavajo« novorojenke dan ali dva po rojstvu. »Nima smisla,« pravi, »tebi ne bodo povedali ničesar, ker si 'bela'. Meni pa tudi ne, ker me ne poznajo. Zdaj hodijo naokoli preoblečeni policisti in sprašujejo, ljudje se bojijo. Nekaj jih je zaradi detomora šlo v zapor, pravkar so (januar 2008) starša zaradi uboja deklice obsodili na dosmrtno kazen.« To so vasi, v katere nove »mestne« tehnologije še niso prišle, a tudi če bi, si jih ljudje ne bi mogli privoščiti. Segajo po tradicionalnih metodah, tu in tam po malo novejših: v mestu kupijo pesticide ali uspavala, ki jih zmešajo z mlekom in zlijejo v usta novorojenke. Antropologinja Muthulakshmi (v južni Indiji nimajo priimkov) v knjigi o detomoru deklic navaja primere, ko so matere novorojenke zadušile s cvetnimi listi vrtnic, rižem, sokom kaktusa ali vrelo juho. »Veš, kaj mi je rekel neki oče, ko sem ga začel spraševati o nedavni 'nepojasnjeni' smrti njegove novorojenke? Rekel je: 'Zakaj je pa nisi ti vzel, če že toliko sprašuješ?'« pravi Stephen. »Kakšno razsežnost ima to?« vprašam. »Infanticid za Indijo kot celoto demografsko ni signifikanten; pač pa so pomembni spolno selektivni abortusi,« mrtvo hladno odgovori Guilmoto, demograf. Veliko pogostejša od teh bolj ko ne izjemnih načinov, kako se znebiti nezaželenih hčera, je med revnejšim prebivalstvom »metoda« zanemarjanja deklic. Te so slabše prehranjene, pogosteje bolne (deklic ne cepijo), manj izobražene. V slovitem, po vsem svetu nagrajenem filmu Sayajita Raya (ki smo ga pred leti videli tudi v ljubljanski kinoteki), posnetem po Banerjeejevem romanu Pesem ceste (1955), Durga, hči iz brahmanske družine, ki je vse svoje kratko življenje lačna, umre pravzaprav zaradi podhranjenosti, zanemarjanja in krivic, ne od malarije. Roman se dogaja še pod britansko okupacijo, toda razmere, zlasti na deželi, se od takrat niso veliko spremenile.Fant naj bo!»Zares drastične spremembe v demografiji, ki kličejo po državni intervenciji, so se začele v 80. letih prejšnjega stoletja, ko so v Indijo prišle nove tehnologije prenatalne diagnostike, amniocenteza in ultrazvok,« pravi zdravnica v lokalni porodnišnici, ki noče biti imenovana. »Če se temu upiram, pravijo, da sem proti abortusom. Pa ni res, sem pa proti spolno selektivnim abortusom.« Zasebne klinike, opremljene za take posege, so rasle kot gobe po dežju. Zaslužek je bil in je še fenomenalen. Moderni indijski starši, ki hočejo enega ali dva otroka, skrbno pazijo, da je vsaj eden, še rajši pa oba, moškega spola. »Abortusi zarodkov ženskega spola so v Indiji postali oblika načrtovanja družine: malo otrok, eden do dva, ampak naj bosta fanta,« pravi ginekologinja. Do dokazov glede spolne diagnostike je težko priti, saj klinike, ki jo prakticirajo, svojo dejavnost skrbno skrivajo, vendar pa alarmantni demografski podatki kažejo, da še zdaleč ni izkoreninjena. In glede na to, kakšen status imajo sinovi v indijski družini, še tudi ne bo kmalu. Sin, oh, sin! je ponos matere, staršev, razširjene družine – in mati, ki rodi sina, je vredna veliko več od ženske, ki rodi »samo« hčer. V polovici (na pamet rečeno) indijskih filmov tašča godrnja nad snaho, češ da je rodila »samo« hčer ali celo, da je z rojstvom hčere priklicala nesrečo nad družino. Sin, ljubljeni in čaščeni, ohranja družinsko ime, nadaljuje rod in zelo pogosto tudi družinske posle, kakršni koli že so. In – ne nepomembna stvar! – opravi zahtevane pogrebne obrede ob očetovi smrti; pri hindujcih, denimo, prižge grmado. »Indijski starši bi za svoje otroke storili vse,« pravi sosed in oče dveh sinov. Za otroke ali za sinove? »To, kar se zdaj dogaja v vzhodni Aziji, je popolna novost v celotni svetovni zgodovini. Demografi česa takega še nismo srečali. Si lahko predstavljaš? Leta 2050 bo na svetu dobrih 9 milijard ljudi, od tega samo v Indiji in na Kitajskem dobra tretjina. In samo med indijskimi moškimi jih bo 10 odstotkov 'preveč', med revnimi še veliko več. Ker bo boj za neveste hud, bodo iz tega boja najprej izpadli prav revni. Se ti sanja, koliko milijonov zafrustriranih, revnih moških je to?« pravi Guilmoto. Se bo torej svetovna revolucija začela v južni in vzhodni Aziji?»Vendar se ženskam zato ne bo nič bolje godilo,« pravi Modhumita, feministka iz Kolkate, sicer profesorica angleške literature v Bostonu. »Dekleta bodo spet silili v zakon zelo mlade, in ker bo v boju za delovna mesta preveč moških, bodo ženske izpadle iz tega boja, spet bodo tradicionalne matere in žene. In snahe, seveda.« Neveste, ženske v rdečem sariju»Ko sem letos spomladi rekla staršem, da bi se poročila,« pravi Maheshwari, ki je stara 'že' 31 let in profesorica matematike iz Chennaija, »so bili čisto iz sebe od sreče. Začel se je cirkus brez primere. Vse tete in sestrične in družinske prijateljice in kajvemkdoše so se spustile v lov na moža zame. Nisem vedela, ali naj se smejim ali jokam, čeprav sem vedela, kaj me čaka.« Ko punčka postane punca, jo je namreč treba poročiti. Neporočene hčere so skupaj z ženskami, ki rojevajo »samo« hčere, in vdovami za družino sramota in prinašalke nesreče. Poroka je v Indiji resna ekonomska transakcija in družina jo načrtuje dolgo časa: bolj premožna kot je, bolj zapletene so priprave. Starši angažirajo sorodnike, prijatelje, znance, in če vsi ti niso uspešni pri iskanju ustreznega ženina, najamejo še ženitne posrednike, pobrskajo po internetu ali dajo oglas v časopis. »Hindi, brahman, 28/183, zelo svetle polti, prijetnega videza, premožen, zaposlen v računalniškem svetovanju, plača 15 lakhov (1754 evrov), MCA, išče nevesto, svetlopolto, vitko, prikupne zunanjosti, z dobro izobrazbo, pod 25 let, visoko nad 1,60. Kasta ni ovira. Fotografijo, biopodatke in horoskop pošljite na…« Miss Indije z diplomo iz astrofizike?! Če so ženitni oglasi kakšen kazalec, potem hoče imeti sodobni Indijec zgornjega srednjega razreda (zelo bogati in zelo revni, domnevam, ne iščejo neveste z oglasi) ženo, prvič, svetle polti, drugič, vitko, tretjič, dobro izobraženo, četrtič, ne nujno, a zaželeno iste kaste (po tem vrstnem redu). O dotah v oglasih ni govora. »Starši mojega moža so v redu,« pravi pred dvema mesecema poročena Selvi, »niso zahtevali dote.« Kaj ni zahteva po doti prepovedana z zakonom že od leta 1961? »Oh, uradno že, ampak dota je še zmerom zelo pomemben del poročne transakcije.« V pogajanjih so v igri stroški za poročno slavje – v družinah srednjega razreda je na njih redko manj kakor 500 ljudi, rajši več –, darila za ženina in njegovo družino, stroški okoli rojstva otrok in dota, v katero zdaj nemalokdaj spadajo hiša in avto, pač glede na premoženje staršev, pa zlat nakit in cekini, stanovanjska oprema… Manj premožni se za hčerino poroko zadolžijo, revni se znajdejo, kakor vedo in znajo. »Moji starši niso imeli nič, a saj tudi moj bodoči mož ni imel česa ponuditi. Mama mi je dala, petnajst let sem imela, zlat nakit za nos in verižico, a je moj mož potem oboje prodal in zapil,« pravi Ushamma, 45-letnica, ki pospravlja po hišah in je edina, ki v razširjeno družino (16 ljudi pod isto streho) prinaša redni zaslužek. So ji starši izbrali moža? »Ja, kaj pa drugega, ampak so slabo izbrali,« reče in se v zadregi nasmehne, »pije.« Jo kdaj tepe? »Me, kadar je zelo pijan. Ampak sem kar tiho, če kaj rečem, me samo še bolj.«Balai je zaposlen v premožni kolkatski družini kot strežnik že 25 let, njegova družina živi na vasi. Lani je omožil hčer in se za poroko zadolžil. Letos je oženil sina in z doto, ki jo je dobil od snahe, plačal posojilo, ki ga je vzel za hčerino poroko. »Ali se ne bi bilo bolj enostavno zmeniti, da na doto v obeh primerih kratko malo pozabite? Sploh vsi pozabite?« vprašam. »Vi, mestni ljudje (ne reče tujci!),« me pogleda, »nimate pojma. Na deželi se živi drugače...Te ni motilo, da so ti starši izbrali moža?« vprašam Revathi, računalničarko z univerzitetno diplomo. »Ne, zakaj bi me. Oni so pametnejši, več življenjskih izkušenj imajo od mene. Bolje vedo, kako izbirati. Najprej so mi pravzaprav ponudili bratranca mojega sedanjega moža. A ga nisem marala. Ima nižjo izobrazbo od mene, pa še v Dubaju dela. Rekel je, da ne ve, kdaj se bo vrnil v Indijo. Jaz bi morala nanj čakati pri njegovih starših. Zato sem rekla ne. Moj (sedanji) mož je v redu, samo dva očitka imam, da kadi in pije in da nima stalne zaposlitve, zmerom dela 'na projektih'. Ampak piti in kaditi ga bom že odvadila.« Zdi se, da o tem ni dvomiti. Rangeeta je sodobna ženska s tisoč talenti, preživlja se pa kot »chef« – ljudje jo najemajo, da pripravlja pogostitve za posebne priložnosti. Vprašam njenega moža, pisatelja in velikega popotnika, kako sta se spoznala. »V Bombaju, čeprav sva oba iz Delhija. Povabila me je njena sestra. Rekla je, da išče moža za svojo sestro, ki bo imela kmalu 30 let. Pa ni mislila mene, mene je povabila zraven, kot svojega študijskega prijatelja. Pa sva si bila z Rangeeto všeč.« Bila je prava hindujska poroka, na njej je bilo 600 ljudi, vse je posneto, vse dokumentirano na fotografijah. Nevesta v tradicionalnem sariju, ženin na konju, kot v Monsunski poroki. »Torej je tudi tvoja poroka 'dogovorjena',« provociram. »Kje pa, jaz sploh nisem profil, ki bi ga njeni hoteli za zeta,« se zasmeji. »Oni bi hoteli bančnika ali vsaj zdravnika ali računalničarja.« Kaj pa dota? »Dobila sva darila, od staršev, sorodnikov, prijateljev, tale glasbeni stolp, na primer. A ker sva se poročila 'iz ljubezni', mi moji starši pravzaprav niso bili dolžni nič dati in njegovi ne zahtevati,« pravi Rangeeta. Po poroki sta se odselila iz Delhija, živita sama, brez staršev enega ali drugega, kar je prej izjema kakor pravilo.Kaj pa ljubezen? »Ljubezen pride pozneje,« ponavljajo intervjuvanke druga za drugo. Kaj pa, če ne pride? Po cesti hodi presenetljivo veliko žensk z zaceljenimi opeklinami. Požari so seveda ena od možnosti, toda tisk redno poroča o nasilju nad ženskami zaradi nezadovoljstva okoli dote. »Moji starši so možu za doto dali moped, pa je hotel čez nekaj časa še denar,« pravi Ghandimadhi, stara 35 let, ki že pet let živi v zavetišču za vdove in tam tudi pomaga, »tepel me je ves čas. Bilo mi je vsega dosti, polila sem se s kerozinom in zažgala. Rešili so me v bolnišnici, ampak mož me ni več maral, poročil se je z drugo, najinega sina pa dal k sorodnikom.« Pa bi šla nazaj k njemu? »Kam pa naj bi šla drugam?« pravi. Nasilje zaradi dote ni redka stvar, vsak dan je v časopisih kakšno poročilo o tem; ženske končajo v bolnišnici ali v mrtvašnici zaradi opeklin, obešanja, polomljenih kosti. S tem problemom se ukvarjajo razne nevladne in številne vladne organizacije. Vdove, ženske v belemJeseni 2007 so v ljubljanskih kinematografih vrteli kanadsko-indijski film režiserke Deepe Mehte Voda (kdove zakaj so mu pri nas dali naslov Jezero), v katerem osemletno vdovo sorodniki »odložijo« v ašram za vdove, kar ni bilo v tistem času – film se dogaja v tridesetih letih 20. stoletja – nič nenavadnega. Vdove se niso več poročale, obrili so jim lase, sneli nakit, zbrisali rdečo piko s čela, jedle so samo en obrok na dan, spale na tleh, se oblačile v bele sarije. Močne hindujske skupine pritiska so v filmu videle napad na tradicionalne vrednote in z grožnjami dosegle, da je režiserka ustavila snemanje v Varanasiju; čez štiri leta ga je na Šrilanki nadaljevala z novim producentom.Kaj se je spremenilo in kaj ne? Vse vdove resda niso več v belem in tudi lase jim redko obrijejo. Toda v tradicionalnih hindujskih okoljih vdova hkrati z možem izgubi spoštovanje in temeljne pravice, saj še vedno velja, da vdova prinaša nesrečo in da je pravzaprav kriva za moževo smrt. Čeprav zakon dovoli ponovno poroko vdov že od leta 1856, hinduizem ponovne poroke ne odobrava in večina vdov se zaradi družbenih pritiskov ne odloči zanjo. Indeksi, takšni in drugačni Moževi sorodniki vdovo neredko pošljejo od doma (boj za dediščino!), naj sama poskrbi zase in tudi za otroke, če jih ima. Izgubi ekonomsko varnost in vse druge socialne mreže, v katere je bila vpletena. »Moj mož je bil policist in ko je umrl, mi je država dala na izbiro dve možnosti: da mi dajejo mesečno odškodnino ali pa ves denar naenkrat položijo na moj račun v banki,« pravi zdaj 87-letna Shivagami v sobici zatočišča za vdove. »Jaz se nisem nič spoznala na banke in nečak mi je svetoval, naj se odločim za enkratno vsoto. Potem mi je pobral ves denar z računa in jaz sem 50 let pospravljala po hišah. Vmes mi je umrla še hčerka in zdaj, ko ne morem več delati, sem tukaj. Bolje je kot na cesti, pa tudi zobno protezo so mi dali, da lahko jem. Ampak bi tako rada umrla.« Ašrami v svetih indijskih mestih, v Vrindavanu, Mathuri in Varanasiju, so še vedno polni vdov, ki so odvisne od nevladnih organizacij, domačih in tujih; veliko jih berači ali pa se znajdejo kako drugače. Nemalo mlajših vdov se ukvarja s prostitucijo. Indija ima uradno 33 milijonov vdov (cenzus 2001), kar je 8 odstotkov vseh žensk ali 51 odstotkov žensk nad 50. letom. Večina indijskih držav ima »pension schemes« za vdove, le da so pokojnine nizke in pogoji za pridobitev strogi, pa še vsaka vlada jih interpretira po svoje: v nekaterih državah ne smeš imeti sina, starega več kot 18 let, v drugih ne plinskega kuhalnika, v tretjih spet ne smeš biti sposoben za delo, ne smeš beračiti... Birokratske procedure za pokojnine so za nepismene ženske nepremostljive, zato pokojnino v resnici dobiva samo 10 odstotkov vdov. Saroyini, 83-letni vdovi brez otrok, je čez birokratske ovire pomagal prijazen znanec. Zdaj je v domu za stare, a pravi, če bi prej dobila penzijo, ne bi šla v dom. »Mož me je imel zelo rad. Ko je umrl, ga je skrbelo, kako bo z menoj. Rekel je, da bi bil najbolj srečen, če bi umrla z njim.« Renuka Chowdhurry, indijska ministrica za razvoj žensk in otrok, je za The Hindu sama priznala, da se o pomoči vdovam veliko govori, pa malo stori. »Mlade bi predvsem morali usposobiti, da bi lahko delale in poskrbele zase.« V zveznem proračunu za 2007/2008 je tudi predvideno zvišanje vdovske pokojnine s 400 na 600 rupij (10,5 evra) mesečno. Koliko vdov bo te pokojnine tudi zares dobilo? Indija je dežela nasprotij, pravijo, osupljivo lepa in hkrati presenetljivo depresivna. V Indiji, ki je dobila predsednico vlade že leta 1966 (kdaj jo bo imela Slovenija?), je 57 odstotkov kmečkih žensk nepismenih. V Indiji, ki razvija najbolj sofisticirano jedrsko energijo, se na nekaterih urbanih območjih s premožnim prebivalstvom rodi ena deklica na tri dečke (!) – dve »umanjkata«. Po milijarderjih (v dolarjih) je Indija na četrtem mestu na Forbesovi lestvici bogatašev, hkrati pa je 47 odstotkov indijskih otrok do petega leta podhranjenih (večina jih je deklic) in 95 odstotkov indijskih nosečnic anemičnih. Bombaj, finančna prestolnica Indije, v kateri borzni indeks »raste v nebo«, je glavno mesto države Maharaštre, v kateri je v zadnjih desetih letih naredilo samomor 32.000 zadolženih kmetov. Indija, ki ima 9-odstotno gospodarsko rast (pričakujejo, da bo v kratkem 11-odstotna, je v Poročilu o človekovem razvoju v zadnjem letu zdrknila s 126. mesta na 128. (Kuba je na 55. mestu). »Mati Indija«, ki ima veliko zakonov, ki sankcionirajo vse mogoče oblike zapostavljanja, je precej neusmiljena mačeha svojim ženskam. »Smo hierarhična, razredna in kastna družba, zato ne moremo pričakovati, da bo zakon nad družbenoekonomskimi strukturami,« je do zakonov skeptična Malini Bhattacharya, predsednica Državne komisije za ženske. Morda pa le ni tako nenavadno, da nevesto še danes ponekod po Indiji pospremijo s starim blagoslovom: Želim ti, da bi rodila sto sinov.ila je nedelja popoldne v PS Palayamu, mali vasi na vzhodu indijske države Tamil Nadu, in skupina žensk je dobre volje sedela na cesti pred hišo, pokrito s palmovim listjem, in igrala igro, podobno naši človek, ne jezi se. Metale so dve svinčeni kocki in na polja, narisana s kredo na tla, polagale raznobarvne kamenčke. Nekaj žensk je bilo starih, nekaj mladih in ena med njimi je bila noseča. Ko se nam je pridružil Prabhakar, antropolog, ki se trenutno ukvarja s formalnim in neformalnim pravom v zvezi z zalogami vode, sem ga prosila, naj nosečnico vpraša, kaj bi imela rajši, punčko ali fantka. »Ne bodi trapasta, to ni vprašanje, ki bi ga v Indiji lahko postavil. Ta vas je moj 'teren', če bom spraševal take reči, me ne bodo jemali resno. Tebe pa tudi ne.«