»Evropejci na primer sploh ne poznajo statusa upokojenca, ker tam ni nikakršne razlike med zaposlenim in upokojenim. Tam jim je jasno, da starejši tudi po upokojitvi ostanejo pomembnem člen v družbenem dogajanju. Pri nas se v trenutku odhoda v pokoj zmanjšajo vse pravice, še več, saj se začnejo diskriminacija in najrazličnejše kršitve pravic. Nihče ne varuje integritete starejših, čeprav je to še kako pomembno za zdravo družbo in sožitje v njej. Pri nas so bile napake, da imamo takšen odnos do starejših, napravljene že veliko prej, ko je družba imela drugačen pogled do starejših, recimo delavcev, starejših od 50 let. Držali so jih v službah, brez možnosti dodatnega izobraževanja, pridobivanja novih znanj, da bi dosegli višjo funkcionalno pismenost, brez napredovanja. Miselnost delodajalcev se danes ne razlikuje veliko od takih zgrešenih pogledov na starejše. Dejstvo pa je, da so starejši še vedno zapostavljeni na trgu dela, da je zakonodaja diskriminatorna in da se starejši premalo usposabljajo ter izobražujejo. Razen, to poudarjam, podjetij, kjer so starejši direktorji, ki se zavedajo seniorizma. To je pri nas novi pojem za izkušene starejše delavce, ki še lahko pomagajo in tudi hočejo pomagati. Na srečo je večina že začela razumeti, da moramo to spremeniti in da je potrebno doživljenjsko izobraževanje za vse. Ne samo, da starejši ohranjajo delovno sposobnost, pomembno je medgeneracijsko razumevanje, razumeti moramo, da starejši potrebujejo delo, ne službe.«Neizkoriščene sposobnosti