Kadar gre za tradicionalen primer odtujitve vsebine v običajni knjižni obliki, je dokazovanje kršitve avtorskega prava dokaj preprosto in na dlani že zaradi identične oblike besedila. Če pa gre za tatvino s prenosom na drug medij, je bistveno bolj zapleteno. Računalništvo namreč omogoča manipuliranje z vsebino, pesniku lahko brez njegove volje vrtnico nadomesti vijolica, kar konec koncev ni nekaj neustvarjalnega, se pa takoj zastavi vprašanje meje med ustvarjalnim avtorstvom in zlorabo plagiata. Piratstvo lahko v grobem ločimo na preprosto mehanično krajo v bistvenih elementih ohranjene, se pravi nepotvorjene, nezmaličene tuje vsebine, ki sama po sebi ne načenja vprašanj integritete izvirnika. Poleg te pa poznamo še drastičnejšo, radikalnejšo obliko, ki jo je omogočil prav računalnik ko “preprosto mehanično krajo” nezakonito nadgrajujemo, ji samovoljno dodajamo, odvzemamo konstitutivne dele, tako da tisto, kar je bilo sprva ukradeno, tudi zmanipuliramo in modificiramo do včasih ne več prepoznavne oblike. Kakor da bi hoteli zlorabo prikriti. Ta vidik piratstva je najnevarnejši. Varovanje integritete avtorskega dela pred zlorabami potencialno modificirane vsebine tudi po svetu še ni pravno dorečeno.