Še nikoli ni videla moškega, ki bi bil manj podoben trgovcu z umetninami. Moškemu s tako zbeganim in neobritim obrazom pomagajo z majhne jadrnice ob koncu samostojnega popotovanja okoli sveta ali pa s temnimi varovalnimi očali pogleda z vrha prvič osvojene gore. Ni sodil v žlahtno in izčiščeno vzdušje Bernsteinove galerije. Bil je zelo visok, plečat in dolgonog, in vse to je poudarjala -- hkrati pa ga od tega tudi ločevala -- elegantno krojena temno siva obleka. V mladosti je imel morda rdeče lase, toda z leti so postali rjavkasti in v nasprotju s tem so se zdele sive oči blede kot jeklo. Imel je visoke ličnice in dolge, trmaste čeljusti. Z zanimanjem je opazila, da je skupek takšnih potez lahko privlačen. Potem se je spomnila, da je Ben vedno zatrjeval, da značaja ne prepoznaš v človekovih očeh, kjer so čustva minljiva in se jih da zakriti, temveč v obliki ust. Njegova so bila široka, s štrlečo spodnjo ustnico, in zdaj je kazalo, da se krepko brzda, da se ne bi zasmejal.