Za velike hece pa so poskrbeli tudi pristaniški delavci, ki so sem prihajali na malico. Enkrat so ves lokal v strahotno dobro voljo spravili trije možaki, ki so se, oblečeni popolnoma v slogu herojev dela, kakršne poznamo z megalomanskih slikarskih epopej socrealizma (v rjave, z vato podložene in prešite pajace, s toplimi kapami na glavi in obveznimi varilskimi očali, privzdignjenimi na čelo), pozabili vrniti na delovno mesto. Pa so ga kar pili in pili in vrsta steklenic, ki so jih zlagali na star litoželezni radiator se je daljšala in daljšala. Veliko in strastno so govorili, najprej o odnosih v družini, potem jih je vodka dvigovala v vse višje sfere, tako da so se poglobili v razpravljanje o obstoju Boga, etičnih načel in podobno strastno slovansko problematiko, nakar je tisti suhljati obnemogel in zaspal. Medtem ko sta preostala pivca s pršečo slino vred metala metafiziko drug drugemu v obraz, se je dolgo in hrabro boril z ravnotežjem, pri tem na vegastem stolčku zavzemal poze, ki bi mu jih marsikak cirkuški artist neznansko zavidal, končno pa se vendarle zgrudil ter se kot tepih, ki, kot je znano, nima nobenih kostnih sklepov, plosko razlezel po podu. Prijatelja sta ga le poznavalsko ošinila s pogledi, a ga dokler je bilo še kaj pijače na mizi, mirno prepustila težkemu snu na zamazanem linoleju. Šele ko so bili kozarci prazni, ju je kolega spet pričel zanimati. Najprej sta ga, brez sramu in vsem na očeh, lepo okradla. Ko sta mu štefnala po žepih, sta se še posebno razveselila skrite zlate rezerve, ki jo je hranil v prsnem žepku. Vmes sta nas pomenljivo pogledovala in namigovala, kako je ta čjort zvit, da takole skriva denar pred prijatelji. Da pa ju pri zapijanju teh zadnjih beličev ne bi motil, sta ga sklenila odnesti na dvorišče pogorele norišnice, kjer naj bi mirno odspal. A linolej je bil moker in zamaščen s spolzkimi grudami černozjoma, ki smo ga s čevlji nanesli z blatnih ulic. Sledila je predstava, pred katero bi se lahko v brezkončnem sramu skrila vsaka drsalna revija. Padali so enkrat eden, drugič drugi, potem vsi trije naenkrat, pa spet samo ta dva in naslednjič spet druga dva, zdaj vsak solo in nato skupinsko, ob vsem tem valjanju pa se v petih minutah niso premaknili niti za meter. Pomembnost vsega so v deželi proletariata še posebej poudarjali delavski kostumčki s tistimi varilskimi očali kot posebno efektnim modnim dodatkom. Drugi gostje smo se najprej le spogledovali, pri čemer so nam ustnice že malo lezle v smeh, potem pa se nismo mogli več zadrževati, zato smo iskreno kot otroci, ko gledajo predstave klovnov, planili v krohot. Dolgo in debelo smo se smejali, akterji sami so nekaj časa še skušali ohranjati dostojanstvo, potem pa je premagalo tudi njih in končno smo vsi, strežno osebje, gostje in izvajalci, pokali od zdravega, prav iz srca izvirajočega smeha, ki je ostro predrl vse opne, v katere se sicer omotavamo slučajno združeni subjekti, ter nas združil v nekakšen velik občekrčmarski organizem.