Na univerzi Harvard so na gala prireditvi sedemnajstič podelili tako imenovane Ig Nobelove nagrade za znanstvene dosežke, ob katerih se poštenim davkoplačevalcem strga, ko ugotovijo, za kaj vse »pametne glave« trošijo njihov denar. Ig Nobelove nagrade so si izmislili v znanstveno humorističnem časopisu Anali norih raziskav, ime pa so jim dali po angleški besedi ignobile – neugleden, sramoten. Nagrado za mir je letos dobil laboratorij ameriških letalskih sil Wright, ker je izumil kemično bombo, ki bi med sovražnikovimi vojaki povzročila homoseksualna čustva in bi se raje ljubili med seboj, kot streljali na drugo stran. Za kemijo japonska znanstvenica, ki je pridobila ekstrakt vanilije iz kravjega dreka, kar zelo poceni vanilijev sladoled. Skupina raziskovalcev iz Barcelone se je veselila jezikoslovne nagrade, saj je dokazala, da podgane ne slišijo razlike, če nekdo govori vzvratno japonsko ali pa nizozemsko. Naših veleumov ni med nagrajenci. Ker se nismo prijavili. Najbrž zato, ker je minister za visoko šolstvo in znanost Zupan v ihti pri pakiranju kovčkov pozabil na Ig Nobela, nova ministrica Kuclerjeva pa še ni povsem seznanjena z neverjetnimi dosežki v naši znanosti. Škoda, pa smo imeli krasen projekt, v katerega je bilo vloženih samo 40.000 evrov, žirijo pa bi vrgel na glavo. Mlada študenta, mogoče celo bodoča doktorja ekonomskih znanost, sta namreč izumila računalniški program, s katerim bi gost v gostilni s pomočjo gumba na mizi sporočil nekje za šankom ali v skladišču skritemu natakarju, ali bi rad naročil ali plačal. Tako bi za 7 odstotkov povečali šepajočo nam storilnost v gostinstvu. Tako majhen vložek, pa tako ogromen prihranek. A nič ne de. Ig Nobela bodo podeljevali tudi prihodnje leto, do takrat pa je treba ta visoko sofisticiran izum, vreden piškavih 40.000 evrov, izpopolniti in z dodatkom še 100.000 evrov doseči še večjo storilnost, ki se meri s številom gostov, popedenanih v sedmih minutah. Preko računalnika na mizi ne bi samo klicali natakarja, ampak bi kar naročili, pladenj z naročeno hrano pa bi po tekočem traku treščil na šank, nad katerim bi se zabliskala številka mize, in bi si gost sam hitro šel iskat jed, da ne bo mrzla, kot je to ponavadi pri počasnih natakarjih, ki povrhu vsega tiščijo palec v golaž z vampi. Uvedli bi plačilo samo s kreditnimi karticami, ki bi jih gost potisnil v računalniško režo na mizi, natakar pa lahko še naprej vrta po nosu. Program bi tudi samodejno poveznil stol na mizo skupaj z gostom, če bi se slednji po zaužitem, sit in napit, obiral še pet minut in hotel s prijatelji še kaj poklepetati. Pravzaprav, ta program ukinja natakarje in povečuje storilnost za 100 odstotkov. Če mi nismo carji, potem ne vem, kdo je. Ig Nobel je naš, »garant«!