Ko so potapljači v Velološinjskem zalivu končno uspeli želvo ujeti, so jo z ladjo odpeljali na odprto morje, seveda so jo pred tem še označili in izmerili. Dolga ja bila 63 cm, po čemer je soditi, da mora biti stara nekje med 15 in 20 leti. Zrase lahko še do metra, polno zrelost pa bo dosegla pri tridedesetih, v celoti pa lahko preživi kakih 80 let. Glavat želva zaide v hrvaške vode, medtem ko sledi morskim tokovom, iz Grčije. Drugače pa nejno naravno bivalno okolje predstavljajo peščene plaže Peloponeza in otoka Zakymthosa v neposredni bližini, precej pa jih je najti tudi v Turčiji, Libiji ter na Cipru. Posamezne samice so preplavale tudi dolgih 3000 km, da bi našle plažo, primerno za valjenje jajc. Ko se male želvice izležejo iz jajc se namenijo proti morju, medtem pa sledijo izvore svetlobe, tudi odbleske z morske gladine in odseve žarkov lune in sonca. Tako se zaradi vse večje urbanizacije otokov in sočasnega propadanja naravnih plaž, lahko pripeti, da se namesto proti morju mlade, ravno izvaljene želvice zmotno namenijo proti osvetljenim hotelom ali morda ladjam, se tako dezorientirajo, kar jih na koncu lahko pokoplje. Tudi če jim uspe priti do morja še dolgo predstavljajo lahek plen večjih in močnejših živali. Morska želva je tako v hrvaški kakor v mednarodni zakonodaji zaščitena živalska vrsta. Strokovnjaki ocenjujejo, da mora biti v Sredozemlju trenutno kakih 6000 Glavatih želv. Pokončevanje želv je sedaj sankcionirano z visokimi zagroženimi kaznimi, tako da tudi ribiči vračajo v morje vse več želv, ki se včasih zapletejo v njihove mreže. Ocenjuje se, da se sedaj v morje vrne in tako ohrani pri življenju že okoli 85 % v ribiške mreže ulovljenih želv.