»Nasprotno,« je odgovoril deček. »Takoj bom nadaljeval, kjer sem prej nehal.« »Se ti potemtakem ne zdi, da sta šivanje in krpanje ženski opravili, ki škodujeta tvoji moški časti?« se je začudila Bršljanka. »Sploh ne! Poleg tega sem moral tudi na Galebjih čereh opraviti marsikatero žensko delo.« Potem je stopil h kupoli, kjer je bila raztrgana in sedel po turško. Igla je ležala na blagu in v njej je še vedno tičal sivi sukanec, natančno kakor jo je Jeremija tam pustil. Tudi krvavi madeži so bili še vedno vidni. »Ampak tokrat bodi previdnejši!« je dodala Bršljanka. »Brez skrbi.« Jeremija se je spet lotil krpanja. »Kakšna ženska opravila pa so ti naložili na Galebjih čereh?« je bila radovedna Rori. »Tam živi neka gorilja galebka, ki ji je ime Kriska,« je začel svojo zgodbo Jeremija. Nato jima je povedal, kako je Kriska od njega zahtevala, da pomaga Jakici pri valjenju jajc. Pripovedoval jima je o obračanju jajc, o nežnih glaskih, ki so mu prišepnili, koliko dni bodo še trajale njihove sanje, pa o Kriskinem jajcu in o tem, kako ga je premestil v pokončno lego, o srečnem rojstvu mladičev in o tem, kako ga je Peka odpeljala do jajčnih lupin, zakopanih v pesku. 226