Bilo je blizu polnoči. Noč je bila nepozabna: povsem jasno, z zvezdami posuto nebo, polna luna nas je slepila s svojo srebrnino, morje je skrivnostno šumelo, kot bi naznanjalo prihod želv, topel tropski vetrič pa nas je prijetno božal po obrazu. Tako smo hodili po mehkem pesku kakšen kilometer stran od vasice, ko smo pred nami v daljavi zagledali lesketanje. In malo stran še eno. In zraven še eno. Upočasnili smo korak in se previdno približevali. Ko smo bili tako blizu, da smo lahko razločili, kaj se je lesketalo, mi je srce zaigralo od veselja. Lesketanje so bile namreč želvje oči in oklep, ki so se bleščale v mesečini. Tako prvinsko sem se počutil, ko sem z razdalje kakih 3 m gledal, kako se ogromna želva kot tank počasi prebija po obali navzgor. Ko prileze do grmičevja ali palme in se počuti dovolj varno, začne s svojimi plavutmi metati pesek vse naokoli, da skoplje ogromno jamo, kamor nato začne valiti jajca. Na srečo želve slabše vidijo in še to le naprej, tako da smo valjenje jajc lahko opazovali iz neposredne bližine; če bi hotel, bi želvo lahko mirne duše pobožal. Vodnikova rdeča baterija je lepo osvetljevala gnezdo, ko je želva valila jajca. To je počela dobre pol ure in v tem času se je na dnu luknje nabralo kakih 80 kot žogic za namizni tenis velikih jajc. Ob misli, da proces povsem enako poteka že veliko več kot 100 milijonov let, sem se počutil tako minljivega. Želvo smo pustili pri miru in se še malo sprehodili po plaži. Nenadoma se skorajda nismo mogli nikamor več premakniti, saj je iz vode začela lesti pravcata armada želv, mi pa jim nismo smeli prekrižati poti, da jih ne bi prestrašili.