Jutro je bilo dokaj jasno, a najini spalni vreči sta bili zelo vlažni. Komarji so bili to jutro manj tečni kot po navadi. V najinem zalivčku, obrnjenem proti zahodu, je bila čista bonaca. Oprema je bila že od prejšnjega dne zložena na čolnu in po kratkem zajtrku sva odplula. Zunaj je bil jugo. Blag začetek juga, a vendar jugo! Valovi so bili še majhni, dobivala sva jih v krmo, kar naju je pospeševalo proti cilju. Zanašala sva se na znano lastnost juga, da narašča počasi. Če bi valovi narasli, bi bili v krmo za Tomosovo štirico zelo neprijetni. Ta ima namreč na spodnji strani ohišja luknjo za zračno hlajenje in če bi val pljusknil noter, bi zmočil svečko in motorček bi utihnil. No, valovi niso narasli preko pol metra in prej kot v treh urah sva dosegla Jabuko. Sidrala sva na plitvini na zahodni strani v skoraj popolni bonaci.