Čudni ti dnevi. Doma se skušam izvleči iz primeža gripe, zunaj občasno sneži, zatem brije burja, vseskozi v splošni sivini. Listam po dnevnem časopisju in sledim dnevnikom. Dva lefebvrijska škofa natolcujeta budalosti o neobstoju Absolutnega Zla v taboriščih. Zavita kot norveški ribič doma poslušam novice o nečem, za kar ne bi mogla najti besede: skupinska posilstva, zažigi oseb, “da bi dostojno, s kako močno emocijo zaključili večer”. Včeraj berem o županu ne-vem-katere občine v severni Italiji: “v moji občini bo prepovedano moliti koga drugega kot katoliškega Boga”. Pa o drugem nekje v srednji Italiji, ki je prepovedal neitalijansko hrano oz. neitalijanske gostinske obrate v središču mesta. Pomislim na Khaled Fouad Allama, na njegovo družbeno analizo, na dejstvo, da se bo ta država morala prej ali slej soočiti z vsem tem, kar predstavlja “tuje”, a kar je postalo tako del nje same, kot tradicionalne navade v Piemontu ali Basilicati. Pred leti sem v reportažni reviji brala intervjuje s “posebnimi Italijani”, potomci muslimanskih in drugih priseljencev. Nekateri so sledili univerzitetnim lekcijam, drugi so opravljali kako vajeništvo, nekaj jih je imelo italijanskega zaročenca ali zaročenko, večina ni imela italijanskega državljanstva in je ob volitvah recimo morala zaročenko ali zaročenca čakati pred vrati volišča. Nič novega ne odkrivam, ko natipkam, da integracija danes ne obstaja, vsaj tu je ni, nikakor. In Trst se res nima kaj veliko pritoževati o težavnosti integracije tako velikega priseljeniškega morja, tovrstni val pljuskne sem le začasno in še tega v dobršni meri takoj zaprejo v Gradišče. Ne poznam rešitve za problem, ki je gotovo