Ne moremo torej mimo ugotovitve, da je na delu stiliziranje, ki bistveno zmanjša kompleksnost in verodostojnost vsake literarne osebe. Pisateljico večkrat zanese v poenostavljanje: dobra stara teta je dobra do neba, najstniški skavti so najbolj nedolžne ovčice, kar jih premore svet, zaljubljenca sta zaljubljena v objemu skoraj božje ljubezni ... To poetiko, ki ji pravzaprav lahko očitamo le, da ni mimetična v globalu, pogosto prizemljujejo vsakdanje in konkretne usode junakov. In tu se pomisel o poetičnem realizmu neha; ko odvržemo vso »kramo« lepih prispodob, pristanemo na zelo trdih tleh: beremo pretresljivo zgodbo o starem profesorju, ki je »odpredaval« v prazno, v črtici Ko zamrzne Gunison vzbrsti neskončno hrepenenje Frenka Oražma, potomca prvega vala izseljencev v Novem svetu, ki iz svojega spomina rezlja jaslice, nekajkrat motiviko zapolnijo tržaške lamentacije, čisto žive in analitične, četudi osebnoizpovedne, zelo občutljivo so opisani razni nesrečniki in »božji otroci«, pa tudi navadni otroci, študenti, izobraženci, invalidi, duhovniki ... No, branje vsake kvatre neprijetno zmotijo le prizori nekakšnih »kmetskih slik«, idilik, bukolik. Le-ti so mestoma tako blizu polpretekli slovenski filmski floskuli, da se prav fizično vsiljujejo kadri iz raznih »jesenskih socvetij«, okamenelih portretov slovenskih mater in dolgih pogrebnih procesij. Lepe in ganljive (tu se pisateljica sreča s prej omenjeno sentimentalnostjo) so ljubezenske zgodbe, katerim usoda pogosto reže drugačno pot, kot bi si želeli. Rosne oči tankočutnega bralca so tu zagotovljene. Pisana paleta zgodb in likov se tako izteče v zbirko, kjer izpovedna moč nima enakomerne amplitude, temveč je vpeta med vzpone in padce, med sijoče bleščice (Ob uri svitanic, Taksist, Ovčka, Zadnja vožnja, En dan Življenja, Medeno srce, Portret z dečkom in deklico, Ko zamrzne Gunison ...) in dnevniške brlivke, ki ne mečejo prav gostih senc.