Staro celino je na začetku 19. stoletja zajela izseljenska mrzlica, ki ni zaobšla Slovencev. Sprva so odhajali posamezniki, do leta 1924, ko so ZDA zaprla svoja zlata vrata, pa cele množice. Najpogosteje so odhajali ljudje iz Dolenjske in Bele krajine, Notranjske in Primorske. Zadnji dve pokrajini se je dotaknila tudi brazilska izseljenska mrzlica, ki je naše kraje zajela konec 19. stoletja. Sočasno je od 60. let 19. stoletja potekalo izseljevanje v Egipt, od 80. let pa predvsem v nemški deželi Porurje in Vestfalijo. Med svetovnima vojnama se je izseljenski tok usmeril v zahodnoevropske države. Iz Primorske, ki je bila pod Italijo, se je množični izseljenski val usmeril v Argentino, kot begunci oziroma emigranti pa so Primorci odhajali tudi v Jugoslavijo. Novi val izseljencev, tokrat beguncev, sta sprožila druga svetovna vojna in komunistični prevzem oblasti leta 1945. Ti so se najprej zatekli v Avstrijo in Italijo, po letu 1947 pa so odšli po svetu: v evropske države, ZDA in Kanado, največ pa v Argentino in Avstralijo. V 60. in 70. letih 20. stoletja se je slovenski izseljenski val usmeril v razvite države zahodne Evrope.