cenjevanje plesne sezone je podobno plavanju med plimo in oseko, saj pri inteligentnih avtorjih oseki praviloma sledi val cunami. Natanko to se je v minuli sezoni zgodilo Iztoku Kovaču, ki mu je v prvem delu plesnega večera Emanatio Protei (Linhartova dvorana CD), dvajsetminutnem Mo/Ten/Tion, uspelo razviti in strukturirati elemente iz njegove predzadnje predstave Daleč od spečih psov in z mednarodno ekipo odličnih plesalcev izkoristiti odrske perspektive, ki jih ponuja scenski element - lamele ter premišljeno razviti odnos med neposredno navzočnostjo giba in časovno distanco glasbenega posnetka. V obeh delih večera je v Kovačevem konceptu odprtih improviziranih delov opazna tudi novost - usmerjenost v gibalne detajle, in to tako v prvem kot v drugem, bolj intimnem delu plesnega večera, katerega nekonvencionalnost je že v strukturi - koreografija v Kaktus unter Strom je namreč le en od treh strukturnih delov Globokarjeve partiture.