Da se bo s svojo ministrsko ekipo in agresivnimi ministrantskimi podaniki lotil tudi duhovne nadstavbe, ki jo v državi poosebljajo javni sektor, pravosodni sistem in mediji, je bilo jasno že od vsega začetka. Vedel je, da je najčistejši, najbolj neboleč in v javnosti najmanj problematičen poseg normativni. In je spreminjal, dopolnjeval in izumljal nove in nove zakone ter si podredil koalicijo in parlament. In obenem veselo kadriral. Nekaj po vzorcu kadrovskih čistk, nekaj v valovih. Kot kak surfer je jezdil na valu cunamija in se stiskajočih zob smehljal naokoli. In potem ga je kar naenkrat zmanjkalo. Zamenjati bi moral toliko ljudi, da bi moral nadomestke bodisi klonirati bodisi uvažati. Ker prvega še ne zmore, drugo pa bi bilo v nasprotju z narodotvornostno zapovedjo, je moral začeti ljudi nastavljati kar tako. Po defaultu. In res, našel jih je povsod. Vseh sort in baž. Nekateri so se več let primerno izobraževali in usposabljali za naskok na oblast. To so tako imenovani vojščaki. Lahko pa jim rečemo tudi maščevalci. Izvotkal je nekaternike, ki so se zalezli in zaredili po dobro plačanih službah in so bili v konvertitskih oblačilih pripravljeni odslej le še kimati. To so tako imenovani kimavci. In še ena kategorija obstaja: povprečneži. Ti niso tako imenovani. Ti samo so. Povprečni. Slednjih je največ. In še več jih bo. Ljudi z ulice. Ljudi brez referenc. Ljudi brez izkušenj. Ljudi brez hrbtenice. Ešalon voljnih in nesposobnih. Najbolj usodna in najbolj katastrofalna kombinacija hkrati.