Martinovo nas je doletelo v samem središču vinskega vrtinca, na trgu v Medani. Tam so Brici sebi, firbcem in poslovnim partnerjem, gostincem s te in one strani meje, postavili šotor, v njem klopi in oder, levo od odra police z buteljkami in sod Pulčevega (Pulec) mošta ali bolje rečeno mladega chardonnaya, desno pa žar s klobasami in zarebrnicami. Preživetje v Medani je že tako ali tako stvar trezne presoje in popolnega poznavanja lastnih kapacitet, za Martinovo pa se ti - kakor se je na srečo pripetilo le redkim zelencem - zlahka zgodi, da prizorišče zapustiš safaladastih nog, po vseh štirih ali, da, po vzoru nekega lanskoletnega gosta, med tavanjem po Brdih izgubiš čevlje in avto. Ilovarjevi jurišniki smo se na spoprijem z neznansko množico na pokušino čakajočih vin pripravljali na prijateljski, zaenkrat le s kletarstvom ubadajoči se Klinčevi kmetiji, kjer smo s pršutom, zvito panceto, govejim jezikom s hrenovo omako, sadnim biskvitom in potico, predvsem pa z novimi vini vseh sort, barv in okusov, tudi z endemičnim verducom, nabirali moči za delovne zmage. Dosti drugačno vzdušje od intimnega, z "nagajivimi" pivskimi vici zabeljenega posedanja v kleti, je vladalo na prizorišču martinovanja. Pod šotorom je kulturni program, namreč pevske zbore in songe tria Matjaža Pikala, nadaljeval medanski župnik z eno poduhovljenejših, krstu vinca namenjenih pridig, kar sem jih slišal v kratkem življenju, njega pa je proti večeru nasledila licitacija vin za pediatrično bolnico in, ojej, ansambel Agronavti, pardon, Argonavti, ki je na naše veliko razočaranje rezal gorenjske narodne in kozolcem ter pivu primeren spored šele kasneje zamenjal za bolj primorsko ubrane viže. Obširna, vrhunska ponudba buteljčnih vin, ki jih je ljudstvo okušalo iz tenkih čaš, bi vsekakor obveljala za vzor, ko ne bi polica s steklenicami stala predaleč za še tako trezne oči. Izmed na lastnem jeziku preizkušenih naj omenim le aromatični Mavričev sivi pinot, v skromnosti veličastno Kristančičevo rumeno rebulo in Blažičev chardonnay, med rdečino medanskega, iz caberneta, merlota in tudi gamaya rezanega Novega pa sem se sam odločil za sadni priokus iz Simčičeve kleti, medtem ko so prijatelji, preden so se nam okusi dokončno sfižili, hvalili Klinca, Ščurka in Belico. Ker so nam jo domačini tako hvalili, smo se šli odteščat le par korakov stran, v gostilno Bužinel, kjer smo sicer res pomlaskali tisti dan eno boljših pancet z imenitnimi, doma vloženimi kumaricami in olivami ter posrebali okusno joto, a bili pozneje izpostavljeni napadu obupno spocanih njokov z gorgonzolo, sramoti, ki je niso mogli ublažiti niti z gobami in panceto obloženi rezanci po briško, niti krasni orehovi štruklji in limonin sorbet. Sploh pa, prosim vas, kako si lahko Bužinel privošči, da predvidoma neukim ljubljanskim srajcam ali komu drugemu postreže s prehlajenim merlotom iz hladilnika! Dosti mikavnejši je bil pogled na razstavo domačih jedi in slaščic v bližnjem kulturnem domu, kjer se je kar trlo preprostih specialitet s prisrčnimi napisi v čisti briščini, ki so po polnočni, skrivnostni pretvorbi mošta v vino, romale na krožnike veseljakov v šotoru. A takrat smo ravno vadili violino, rezanje prvaka med pršuti v Beličini kleti, tako da smo fritaje, raco s kostanjem, toč in nebroj drugih slasti pustili za drugič. Dan rdečih nosov se je končal že ob drugi uri zjutraj, po nadrobnem preučevanju pa bi lahko zagotovili, da ostaja Medana ena od obveznih postojank primerjalnega vinoslovja in jedoslovja. Tudi ob manj svečanih priložnostih, ko bi veljalo obresti vsaj tamkajšnje, praviloma do zadnjega kotička zapolnjene kleti, za obed pa bi priporočili že konzumirano Belico ali Štakljevo turistično kmetijo tri hribčke naprej. Salut! Sojuz!