Slovenski pametnjakoviči, ki so nas svarili pred ugrabitelji v islamskih državah, so imeli prav. V Iranu smo bili »ugrabljeni« vsakih nekaj dni. Prvič se nam je to zgodilo kmalu po vstopu v Iran, ko smo iskali banko za menjavo denarja. Farzad, iranski Kurd, nas je začopatil sredi belega dne, ko smo na zemljevidu iskali edino banko v mestu, ki se ukvarja s tako pregrešnimi posli, kot je sprejemanje zahodnjaškega denarja. Sledil nam je povsod, kamor smo šli za okence v banki, na bazar po higienske potrebščine, v papirnico po šolske stvari, na sadni sok. Ni nas zapustil, dokler nismo privolili, da gremo z njim domov. Tam nas je predstavil družini in nas počastil z razkošnim kosilom. Naslednja »ugrabitev« se je zgodila, ko smo v manjšem mestu ustavili kombi pred okrepčevalnico. Pot nam je zaprl Iranec s svojim avtomobilom. »Ne, ne smete sem na kosilo. Jaz vas vabim na pojedino k meni domov! Ne bojte se, nisem nevaren, samo rad imam turiste!« Tretjič sta se nas med obiskom grobnice perzijskega pesnika Hafiza oklenili dve najstnici, moledujoč, naj gremo z njima domov, ker bo to za vso družino izjemna čast.