hrano. Ni namreč nujno, da se zgrozimo ob prenapolnjeni mizi, nato pa se lotimo jedi in se čudimo, kaj lahko zbašemo vase. Potem pa, oj joj, te hude noči! Lahko smo prijaznejši tudi do sebe ter usmiljeni do želodca in jeter. Skromnejši prazniki niso samo veselje. Na tisoče trgovcev čaka, da vsaj malo popravi že slabo sezono. Berlusconi vabi k nakupom. Televizije vrtijo prikrite reklame za nakupovalce in odganjajo skrbi in strahove. Kriza je. Kljub temu pa so lahko prazniki povod za veselje . Ne trdim, da se moramo zadovoljiti, ne zagovarjam pavperizma. Prisvajati si medsebojno komunikacijo, prisvajati si čustva, biti sposobni, da obudimo vsaj malce tistega Zlobčevega otroka, ki naj bi bil v nas, so veščine, ki jih bo moral ta svet itak valorizirati. Drugače nam ta svet pade kot dinozaver na pločevine Detroita, na izpraznjene borze, na nemo politiko, na vse, kar nas plaši in postaja vedno večja resničnost. Lahko se torej pripravimo na skromnejše praznike. Pomagala nam bo tudi domišljija. Izmislimo si poceni in lepo darilce, sami si, če znamo, naredimo okusen okrasek, dajmo na mizo nekaj okusnega in manj pompoznega. Verni naj bi imeli kako šanso več za poglabljanje vase, vendar si tudi laiki po duši privoščimo prostorček zase in za krajši čas odženemo dvome, ki utrujajo a obenem tudi poganjajo k mišljenju, delu in k toplini do drugega. Skratka, skromnejši prazniki naj ne bodo nujno žalostni dnevi pred neko strašljivo nočjo.