Nekdo bo rekel, da ornitološki del splošnega slovarja niti ni tako pomemben, da ni nobeno merilo za ocenjevanje slovarja in da zapravljam glede tega preveč prostora. Morda je res tako, ornitonimi niso najpo-mebnejši del slovarja, vendar obrnimo stvar malo dru-gače, bolj splošno. Če strokovnjak za določeno pod-ročje, pregledovanje gesel, ki ga zanimajo, zasledi v nekem slovarju celo vrsto napak, ali ne bo pomislil nekako takole: "Če je toliko napak na mojem področju, kdo ve, če so podatki za druga področja, ki jih jaz ne poznam, zanesljivi?" In povsem jasno je, da bo celoten slovar imel za vprašljiv in nezanesljiv - in prav bo rav-nal. No, v tem primeru ni tako. Slovar je zanesljiv, gesla so lepo in jasno razložena, frazeologija mojstrsko izbra-na in povsem nevsiljiva. V slovarju najdemo bolj ali manj vse narečne plasti, pogrešamo le novejše: npr. poleg besede butíro "maslo" bi, po mojem mnenju, bilo treba povedati, da mladi besede ne uporabljajo več, ker so popolnoma prevzeli italijanski ekvivalent burro (ki ga seveda izgovarjajo kot buro), in da je bilo treba tudi to novo obliko uvrstiti v slovar - moram povedati, da se mnogi jezikoslovci, tudi zelo pomembni, ne strinjajo s takim pristopom, češ da iz knjižnega jezika prevzete besede ne sodijo v narečje. Po mojem mnenju spadajo v narečje vse besede, ki jih narečni govorci, bodisi mladi ali stari, uporabljajo v vsakdanjem poročanju in, spet po mojem mnenju, ne ravnajo prav tisti, ki skušajo mlajšim govorcem vsiljevati v usta "pravilne" (ali celo "čiste") narečne oblike. Besedoslovec mora popisati in uvrstiti v svoje sezname vse, kar sliši na terenu - seveda je po-vsem razumljivo, da ga bodo veliko bolj zanimale sta-rejše jezikovne plasti in se bo pri njih malo bolj zadržal, ko bo tolmačil zbrano gradivo, pa tudi povsem razum-ljivo je, da se bo bolj potrudil priti do starejših besed.