sto leti. Tudi oni so namreč kolonizirali z najboljšimi nameni. Tudi njim je vsekakor šlo le za to, da prinesejo v zaostale dele sveta razvoj. In da ljudem, ki so živeli brez dobrobiti evropske civilizacije, nekaj te dobrobiti prinesejo. In jim tako pomagajo. Kolonializem je bil torej vedno ena sama velika pomoč. Vsaj za tiste, ki so ga izvajali. Kolonizacija Amerike. Ali vojna v Iraku. Napaka torej ni v kolonizatorjih. In v projektu kolonializma. Napaka je v kolonizirancih. Ki teh civilizatorskih gest ne razumejo. Kar, kot smo že povedali, dokazuje nujnost njihovega civiliziranja. Kajti šele, ko bodo lastno kolonizacijo razumeli tako, kot jo razumejo kolonizatorji, v iraškem primeru torej tako, kot jo razumejo ZDA, potem bodo kolonizatorji lahko odšli. Kar se, kot kaže zgodovina, ne zgodi nikoli. Ali se zgodi samo začasno. In samo navidez. Iraška vojna je torej v 21. stoletje prenešena manifestacija kolonialistične logike, ki so jo Evropejci prakticirali že nekaj stoletij prej. In jo pred nekaj manj kot stoletjem tudi uradno opustili. To dejstvo pa seveda odpira celo vrsto novih vprašanj. Eno od po mojem ne čisto nepomembnih je na primer vprašanje, kako je mogoče deželo, ki proklamira in prakticira ideje in prakse izpred stoletja in več, ideje, ki jih je povozila tako zgodovina kot znanost, imeti za najbolj razvito deželo sveta. Glede na povedano bi jo morali uvrstiti na rep razvitosti, saj očitno v svojem razvoju še danes ni dosegla stopnje, ki jo je Evropa dosegla že pred sto leti. In ki jo je danes vsekakor že presegla. Vsaj manifestno. In vsaj v glavnem. Čeprav seveda ne tudi latentno. In ne povsod. Za razliko od Skandinavcev na primer Slovenčki še vedno vidijo Ameriko kot ideal razvoja. Še vedno kupijo idejo, da je razvoj en sam. Enotiren. Univerzalen. In unilinearen. Torej za vse isti. In da vse vodi tja, kamor je vodil