Še ena žalitev je doletela Babeufa, ko se je z obsežnim dopisovanjem z dosmrtnim tajnikom akademije v Arrasu poskušal vključiti v krog učenjakov, a je zaman predlagal svojo kandidaturo: "Z veseljem sem videl odločitev vašega častivrednega društva, da bo v prihodnje sprejemalo častne akademike dvakrat letno. Spričo te okoliščine sem si drznil misliti, da bi, če bi se kdaj zgodilo (kajti človek ne sme nikoli obupati, saj je pogosto nezanesljivo, ali je katera stvar za človeka popolnoma nemogoča), da bi dosegel kaj takega, kar bi si zaslužilo njegovo pozornost, izkoristil priložnost in si upal še več, reči hočem, da bi ga prosil za dovoljenje, naj me uvrsti med kandidate za čast, da bi mu pripadal." Babeufovo pismo Duboisu de Fosseuxu z dne 28. junija 1787, v: Advielle, op. cit., 2. zv., str. 173. Ujet v dva prostora, hermetično zaprta za vsako družbeno spreminjanje, je Babeuf postal neposredna priča nesposobnosti fevdalnega sistema, da bi že ob samem rojstvu uporabil in vključil tuje vrednote. V fevdistu moramo videti razočaranje deklasiranca in hkrati tudi upor reveževega sinu, ki je prisiljen beračiti za delo ali za plačilo. V tistem trenutku, ko je fevdalni red kljuboval njegovim željam po družbenem uspehu, se je podoba sovražnika izrisala v nepremičnih potezah statutarja, se pravi verskega ali političnega predstavnika tradicionalne družbe.