Pojavljalo se je vprašanje, kako je s trenerji, ki so bili doslej ravno teko deležni pomoči, toda po novem naj bi bil nosilec programa klub, ki bi nosil tudi odgovornost, atleti in trener pa naj bi se dogovorili. Druga skrb ob tej pomoči je DDV, ki ga bo moral državi plačati klub (dejansko bo klub dobil denar), torej se pomoč atletske zveze v trenutku zmanjša za 20 odstotkov. Ne glede na to je dolgoročna pomoč športnikov vsekakor dobrodošla in pohvalna, le merila pri izbiri športnikov so malce sporna. Nekateri med tistimi, ki bodo pomoč dobili, so že skoraj pri koncu kariere, lahko pa se zgodi, da nekaj atletov, ki jih trenutno ni na seznamu, kmalu doseže rezultate, ki bi jih uvrščali med kandidate za OI v Pekingu. Kaj bodo na zvezi storili potem? Jim bodo ponudili pomoč tudi za nazaj? Oziroma kaj se bo zgodilo s tistimi atleti, ki bodo v tem času končali kariero? Če je smisel denarne pomoči omogočiti atletu bolj sproščeno pot do Pekinga, bi morali pustiti marsikatera vrata odprta, nekaterim pa bi jih morali pripreti in jim postaviti dodatne pogoje. Atletska zveza je gotovo naredila dobro potezo, ker bo finančno podprla proces treninga vrhunskih atletov (skupaj bo stalo 23,5 milijona), paziti pa bo morala, da jo lastna pravila ne bodo požrla, kajti kaj kmalu bi se utegnili oglasiti tudi nekateri, ki jih na seznamu ni. Verjetno bi ravno ti, ki obetajo in imajo možnost, da v dveh, treh letih pridejo do norme za OI, pomoč potrebovali danes. Le tako bi si zagotovili res dobre pogoje za kvaliteten trening.