Pred ministrstvom me pobere Peter. Peljeva se v Maribor. Najprej na kosilo k duhovni sestrici Zori (A. Jurič). Prepoznala sem jo pred desetletjem. Sedela je v zadnji vrsti knjigarne, v kateri sem predstavljala knjigo Ženska pisma. Nič ni rekla. Prišla sem k njej - še danes jo vidim, v rdečem puloverju je bila, lepa in oddaljena - in ji stisnila roko. Takoj sem vedela. Da imamo krvne brate in sestre, ki so daleč, in duhovne, ki so čisto blizu. Le prepoznati moramo šepet angela, ki nam jih predstavi. Takrat v Mariboru je bil tako glasen, da me je kar poneslo k sestrici. Kako sva si podobni, kako blizu! Zadnjič me je večkrat klicala, ker je sanjala. Kaj? Prav o tem, kar se mi je takrat dogajalo! Po istih knjigah segava, enake kraje obiskujeva, iste filme radi gledava. Ljubiva. Zora je med najbolj aktivnimi mentoricami »mojih« bralnih krožkov. V Mariboru prireja v Kavarni na Mali Gosposki literarne čajanke, ki uspešno širijo bralni virus. Zadnjo je naslovila Da bi sanjali angele dalje. Očaral jo je Aleš Šteger, ki ga je povabila z Mitjem Čandrom. Za uvod v večer je iz zbirke Kašmir prebrala: »Stali smo na obrežju in gledali, kako med praznimi steklenicami in kosi lesa odnaša mrtve angele, ki so do tedaj spali pod snegom. Kako lepi so, smo rekli, celo v tej umazaniji ostajajo njihova polomljena krila bela in njihovi obrazi nedotaknjeni. Nekaj nas je takoj odšlo domov, da bi sanjali angele dalje ... « V torbici imam darila zanjo. In angelčka. Ona mi ga je poklonila za božič in od takrat naprej stanuje tam. Me varuje.