Do kakovostnega izvajanja zahtevnejših sistemskih rešitev, kot je denimo uvedba nivojskega pouka v zadnjih dveh letih devetletke, je mogoče priti šele v daljšem časovnem obdobju, če država natančno spremlja šolsko prakso in na podlagi teh spoznanj zagotavlja dodatna izobraževanja učiteljev. Ob tem lahko tudi dograjuje rešitve. »Minister pa je tu, kot tudi še na katerem drugem področju, sledil geslu, da je treba predvsem odpraviti sedanje stanje. Ker nova sistemska rešitev ni bila strokovno pripravljena in premišljena, je problem 'rešil' z dopustitvijo zelo različnih sistemskih različic diferenciacije in preložil odgovornost odločanja v tej točki v celoti na svet šole in tudi starše. Problem velikih razlik v znanju učencev v zadnjih dveh ali treh letih osnovne šole pa je realen in ga ne odpravimo, če pod geslom 'naj cveti tisoč cvetov' ministrstvo s prepustitvijo odločitev sistemske narave posamezni šoli potisne glavo v pesek in si umije roke. Ob tem pa lahko varčuje in še za dodatno izobraževanje učiteljev ni treba več poskrbeti, saj problema 'ni' več.«