Analiza trendov v razvijanju zunanje diferenciacije pouka med obveznim šolanjem kaže, da zunanja diferenciacija ne izginja tudi iz najbolj liberalnih konceptov evropskega šolstva, temveč le bistveno spreminja svoje oblike. Namesto togih oblik delitve učencev v različne diferencirane učne forme, se uveljavljajo vedno bolj “mehke”, čeprav še vedno relativno trajne delitve učencev v homogene skupine, posebej še po osmem letu obveznega šolanja. Namesto formalno-pravne narave diferenciacije se vse bolj uveljavlja diferenciacija kot pedagoško načelo, na katerem temelji stalna pomoč učencem pri napredovanju, doseganju učnih ciljev in osebnem razvoju. Pogosto se med pozitivnimi učinki kaže izboljševanje pogojev, zlasti ob uvajanju nivojskega pouka temeljnih predmetov. Bistven učinek pri tem so učinkovitejše oblike pomoči učencem ter predvsem manjše število učencev v skupinah, zlasti še v skupinah , ki jih obiskujejo učno manj zmožni učenci. Ključen dejavnik v pozitivnih učinkih zunanje diferenciacije so učitelji. Učitelji, ki diferenciacijo sprejmejo kot sredstvo globalne odgovornosti za napredek in osebni razvoj učenca največ lahko prispevajo k uspešnemu uvajanju zunanje diferenciacije, zlasti še k njeni uporabi za spodbujanje razvoja manj zmogljivih učencev. Velja tudi obratno; zunanja diferenciacija, zlasti v obliki nivojskega pouka, lahko krepi počutje strahu in povečuje stresnost med otroki, če jo učitelji uporabljajo kot sredstvo selekcije, posebej še, če tudi izobraževalni sistem pripisuje učnemu uspehu, doseženemu na posamezni ravni zahtevnosti, različne možnosti za nadaljevanje šolanja..