Tudi na reki Capanaparo sva bila za napore celodnevnega veslanja poplačana z lepoto večerov. Po večerni kopeli sem sit, umit in preoblečen vedno ležal na pesku in poslušal glasove ptic, ki so se začele oglašati z nastopom noči. Spominjam se večera, ko sva taborila blizu mesta, kjer je prenočevala skupina škarnikov. Ti jeznoriti in napadalni ptiči, ki sva jih na Vichadi srečevala praviloma v parih, tu pa v celih jatah, so se obnašali kot skupina razigranih otrok, ki jih nikakor ni moč spraviti v posteljo. Čivkali in oglašali so se drug preko drugega, dokler se ni kot jezen glas »matere« ali »učiteljice« zaslišal nekak glasen in grozeč grrrrr, skoraj podoben renčanju. Potem je bilo glasnega čebljanja za nekaj trenutkov konec. Vendar le za nekaj trenutkov. Najprej se je oglasil najpogumnejši, sledili so drugi in že spet je bilo kot v šoli med glavnim odmorom. Toda sčasoma sta noč in utrujenost premagala tudi najine ptičje sosede in nad reko je zavladal mir.