Pri vsej zadevi obstaja le en lepotni kaveljc - scene izpred dveh tednov nisem zabeležil na Fužinah, ampak v strogem Centru. Sicer je tudi Kava bar Janez, ki ob drobnih urah v teh krajih še najbolj pristno spominja na kafane onstran Drine, precej oddaljen od Fužin. Turbozbanalizirana južnjaška melos in patos, ki obvezno bobnita nad zaželeno glasnostjo, sta z leti postala del vsakdana na mestnih ulicah - podnevi v avtomobilih, ponoči na hišnih zabavah. Ob južnih zvokih se sprejemajo različni sodobni ritmi, ampak noben drug ni tako markanten. Podobno je z videzom. Precej nakita, šminke, pudra in lasne kozmetike, trenirke kot oblačilo, ki je sprva dalo naziv trenirkarji, nato pa čapci. Skoraj primerna sinonima za izraza čefur in čapac bi bila oče in sin. Čefur je prišel od nekod, čapac pa se je (po možnosti) rodil tukaj, vendar v okolju ne najde identitete - predvsem nacionalne, za kar so idealni mešani zakoni. Kar ni posebej težko, če po imenu in priimku čutiš, da ne sodiš nikamor, hkrati pa - kot vsak najstnik - iščeš in potrebuješ identiteto. Treba pa je opozoriti, da vsi mladi Fužinčani niso reperji ali čapci. Gre zgolj za tiste, ki reprezentirajo tak videz in še bolj mentaliteto, ki je utrdila stereotip geta. Geto je ustvaril čapce, čapci utrjujejo stereotip, policija pa gleda skozi svojo optiko.