Vse se je zgodilo po naključju. Tisti petek zvečer, ko sem sedela pred televizorjem in nervozno pritiskala na daljinca, sem bila povsem sama, morda celo osamljena. Z mano je bila le velika, črna škatla, ki ni ponujala ničesar, kar bi me spravilo v dobro voljo. Po tipkah sem se sprehajala prehitro, da bi ujela vsebino programov, in vse skupaj je spominjalo na dolgčas. Potem pa se je mezinec desne roke ustavil na enem izmed slovenskih komercialnih kanalov, ki je predvajal prvo epizodo reality showa po vzoru zahodnega sveta. »O, seveda,« sem si rekla, »danes ga bodo končno pokazali.« Princa na belem konju, zaradi katerega ne spi vsaj petindvajset Slovenk. Kot bi napovedovali prihod boga! Bo upravičil moja pričakovanja? Je črn, morda blond, nabildan, kosmat, bogat, nadpovprečno inteligenten? In potem so ga pokazali. Hahahahaha ... Skoraj sem umrla od smeha. Primerek sicer ne bi bil tako napačen, če bi ga srečala nekje na ulici ali v slaščičarni. Ampak pod naslovom 'sanjski moški' mu zagotovo nikoli ne bi trkala na vrata. Le kako so ga prepričali, da se je pustil tako osmešiti? Konec koncev naj bi tak moški predstavljal nekaj nadnaravnega, božanskega, nedotakljivega, nekaj, kar srečujemo le v najglobljih sanjah in se zaradi tega zbudimo prepotene s povišanim srčnim utripom. Ob pogledu na fanta iz serije pa sem ostala ledeno hladna in suha kot poper. Toda šokov še ni bilo konec. Sledili so prihodi pogumnih žensk, ki se bodo na vse načine trudile osvojiti srce in premoženje lepotca. V ne preveč posrečenih oblekah, ki so spominjale na maturantsko garderobo iz leta petinsedemdeset, so prištorkljale pred vhod graščine 'njegovega veličanstva' (lokacijo si je zgolj izposodil, da bi bilo vse skupaj videti bolj veličastno). Vendar zaman. Niti tako privlačna lokacija, kot je Fužinski grad, ni zasenčila krivih nog, dolgih nosov in štrlečih ušes. Postalo je zares nevzdržno. Opazovanje slovenskih deklet, kako vidno razočarane zapuščajo prizorišče, ker ne ustrezajo zahtevnim merilom Adonisa, me je spravilo v bes. Mar niso sposobne dedca omrežiti nekje na plesu, kot je to uspelo Pepelki, ali na sprehodu ob Ljubljanici, kot to uspeva meni? Ne, za to, da se zaljubijo, potrebujejo podporo vesoljne Slovenije, ki se zvedavo sprašuje, katera je prava in katera ga bo dobila. So mar mislile, da se bo bog samo zanje spustil na zemljo nocoj? Na koncu se mi je revček tako zasmilil, da bi mu iz usmiljenja morda celo dala.