V Heglovem preseganju/ukinitvi (Aufhebung) substance v subjekt se je izpostavila tista absolutnost subjekta, ki je značilna za moderno dobo. Vsa danost je za moderni subjekt samo še predmet njegove dejavnosti. Zaradi tega občuti subjekt vsakršno trdno avtoriteto ali red, kateremu bi se moral podvreči, kot poseg v lastno svobodo. Ves red družbenega življenja je legitimen samo zato, ker omogoča in širi prostor za svobodno samodoločitev individuumov, območje torej, v katerem človek ni vezan na nobeno vnaprej dano substancialno vsebino. S to mislijo o brezvsebinski (ker si lahko izbira poljubno vsebino) subjektiviteti pa je hkrati neločljivo povezano za moderno dobo tipično izkustvo odtujitve. Subjektu, ki je postal absoluten, se morajo vse meje, ki se postavljajo njegovemu samodoločanju, nujno zdeti kot okovi, s katerimi je prikovan na njemu tuje sile, namesto da bi v tem spoznal obrise nekega reda, ki bi lahko dajal njegovemu življenju varno zatočišče. Celo poljubnost razpolaganja se zdi subjektu prazna in pusta, kajti njegova vsebina bi lahko bila tudi povsem drugačna. Pojavne oblike takšne prazne subjektivitete sicer mnogo bolj ustrezajo romantični subjektiviteti (ki jo je kritiziral že sam Hegel), kot pa nameram njegovega lastnega mišljenja. V svoji filozofiji končne subjektivitete se je Hegel trudil, da bi nečimrnosti romantičnega Jaza zoperstavil navezanost tega Jaza na njegove vnaprej dane substancialne vsebine. Toda potem, ko je s preseganjem/ukinitvijo substance v subjekt najprej utrdil pozicijo absolutnosti subjekta, Heglu romantične subjektivitete ni uspelo preseči. Ta je ravno šele s Heglom začela prav kazati znake moderne dobe.