V času, ko vse cveti in zeleni ter prijetno sonce iz zemlje izvablja novo življenje, je kar težko pisati o neprijetno začinjenih afericah iz državnega zbora. Še težje pa je pisati o sebi ali odgovarjati na očitke, ki mi jih je že večkrat namenil gospod Pavliha, podpredsednik državnega zbora in poslanec Liberalne demokracije Slovenije, 2. aprila 2006 pa jih je na POP TV zelo jasno in odločno povedal pred vso slovensko javnostjo: »Ni mu dovolj (Cukjatiju namreč), da disciplinira poslanke in poslance opozicije, zdaj se je spravil še na novinarje in želi disciplinirati še njih. ... Gospod Cukjati je poglavitnega nosilca oblasti spremenil v oprodo predsednika vlade. Gospod Cukjati je eksekutor ukazov in navodil izvršilne oblasti, vlade, in njegovo delo tudi temu podrejeno. Seveda z namenom, da utiša opozicijo. ... Očitno gospod Cukjati pomaga izvršni oblasti, pomaga predsedniku vlade, da izniči tako parlament kot tudi sodno oblast. To ni prav, spreminjamo demokratično pravno državo v totalitarno.« Nerad s temi vprašanji dolgočasim drage sosede, občane in bralce Našega časopisa, a ker so očitki namenjeni ne le predsedniku državnega zbora ampak tudi vašemu poslancu, ki ste ga na volitvah mnogi podprli, sem vam vendar dolžan nekaj obrazložitev. Predvsem pa moram odgovoriti na dva očitka, ki se že tako dolgo ponavljata, da jima nekateri že začenjajo verjeti. Najprej gre za očitek, da jaz ali pa vladna koalicija hoče ali pa je že »utišala opozicijo«. In kje naj bi opozicijo utišali? Tam, kjer govori, oziroma kjer ima pravico govoriti. To pa so seje odborov in komisij ter plenarne seje državnega zbora. Kdo in koliko časa sme govoriti na seji, pa odloča predsedujoči. Imamo 23 delovnih teles, od katerih le eno (Ustavno komisijo) vodi predsednik državnega zbora, enajst delovnih teles vodijo koalicijski, devet pa opozicijski poslanci. Koalicijskih poslancev je namreč v državnem zboru 49, opozicijskih pa 39. Tu torej Cukjati ne more »utišati« opozicije, razen na Ustavni komisiji, od katere pa doslej še nisem prejel nobene pritožbe. Podobno je tudi na plenarnih sejah državnega zbora. Tudi tu Cukjati vodi sejo le četrtino časa, ostale tri četrtine pa trije podpredsedniki, od katerih sta kar dva iz vrst opozicije. Zelo zgovorne so statistične številke. V vsem preteklem letu 2005 so na plenarnih sejah vladne stranke govorile skupaj 95 ur in 18 minut (to je 2 uri in 14 minut na poslanca), opozicijske stranke pa 107 ur in 41 minut (to je 3 ure in 25 minut na poslanca), lahko pa bi govorile še mnogo več (preko 4 ure na poslanca), pa niso izkoristile svojega časa. Pa še nekje govorijo poslanske skupine - na svojih tiskovnih konferencah. Štiri vladne stranke imajo približno enako pogosto tiskovne konference kot tri opozicijske stranke. Vredno bi se bilo potruditi in primerjati, koliko prostora in pozornosti namenijo dnevni časopisi tiskovnim konferencam vladnih strank in koliko opozicijskim. Očitek o »utišanju opozicije« je torej na trhlih nogah. Še bolj nenavaden pa je očitek, da parlament oziroma vladna koalicija sodeluje z vlado. Ne da bi se spuščal v izbor izrazov kot so »oproda«, »eksekutor«, »totalitarizem«, ob katerih se človeku zazdi, da se morda res »sovražni govor širi iz parlamenta«, o čemer je bilo lani toliko govora, gre v tem primeru za čudno pojmovanje parlamentarne demokracije. Ali parlament oziroma vladna koalicija, ki je to vlado imenovala, ne sme sodelovati s to isto vlado? Ji ne sme zaupati in ne sme podpirati njenih projektov? Ali ni to sodelovanje osnova politične stabilnosti v državi? V trenutku, ko vladna večina v parlamentu prekine sodelovanje z vlado in ji začne nasprotovati, dobimo politično destabilizacijo. In takrat mora ista ali neka druga večina v parlamentu storiti vse, da dobimo novo vlado. A potem bo tudi z njo treba sodelovati, če imamo poslanci kaj čuta za državotvorno držo. Sedanja koalicijska večina v državnem zboru korektno sodeluje z vlado, čeprav so usklajevanja stališč med poslanskimi skupinami in z ministrstvi včasih vroča in dolgotrajna. Tudi v prejšnjem mandatu je bilo sodelovanje poslanskih skupin vladne koalicije z Ropovo vlado tesno in konstantno, pa nam kot opozicijskim poslancem nikoli ni prišlo na misel, da bi tako sodelovanje kakorkoli problematizirali. Nasprotno. Pri pomembnih projektih smo kot opozicija sprejeli povabilo Ropove vlade, da sodelujemo pri pripravi najpomembnejših dokumentov, še preden jih bo vlada vložila v parlamentarno proceduro. Če tega predhodnega sodelovanja in usklajevanja ne bi bilo, danes Slovenija ne bi bila v Evropski Uniji. Tudi v tem mandatu so na vrsti projekti, ki so strateškega pomena za Slovenijo in ki se v državnem zboru sprejemajo z dvotretjinsko večino. Morda nam bo uspelo decentralizirati Slovenijo in ustanoviti pokrajine, če bomo nadaljevali s sodelovanjem in usklajevanjem z vlado, še preden bodo predlogi začeli svojo uradno parlamentarno proceduro. Tudi gospodarska reforma, pred katero stoji vsa Evropa, je za Slovenijo projekt, ki zahteva visoko stopnjo sodelovanja in predhodnega usklajevanja poslanskih skupin z vlado. Žal se največja opozicijska stranka temu ne želi priključiti. Seveda razumem, da je opozicija kritična in vedno na preži, kdaj bo vlada storila kakšno napako. Vsaka vladna napaka je za opozicijo dragocena. In če opozicija ne sodeluje v predhodnem usklajevanju, je lahko toliko bolj sproščena v kritiziranju. A nekatere stvari so za Slovenijo vendarle pomembnejše. Reforma prav gotovo sodi mednje. Predhodno usklajevanje pa je lahko uspešno le, če se med usklajevalci vzpostavi zaupanje in če vsak od njih pozabi na svoje lastne interese ter dopusti, da državni interesi stopijo na prvo mesto. Pri vsakem pomembnem usklajevanju mora tako posameznik kot posamezna stranka žrtvovati nekaj svoje absolutne avtonomnosti. Skupno iskanje cilja je možno v predpostavki, da nihče od partnerjev nima vse resnice in nima vsega znanja. In skupni cilj je možno doseči le na način, da vsak pripomore po svojih močeh in svojem znanju. Potrebna je skromnost, potrebna je uslužnost, potrebna je iskrena pripravljenost pomagati državi Sloveniji na njeni poti v jutrišnji dan. Tisti, ki nam očitajo sodelovanje z vlado kot nekaj nezaslišanega, pa tega žal ne razumejo ali pa nočejo razumeti. To je verjetno glavni vzrok sedanjih sporov in hladne politične pomladi. France Cukjati, dr.med., poslanec državnega zbora