Zunaj so peli in telefonarili, notri so še vedno brali sodbo, prevajalec pa se je mučil s prevajanjem. Sodnik je našteval olajševalne in oteževalne okoliščine. Janša si je prislužil dve oteževalni okoliščini: je strokovnjak za vojaška vprašanja in svoje intelektualne sposobnosti je napačno usmeril. Zavrl je vknjižil eno oteževalno okoliščino: ker je v vojski služboval kot vezist in je bil celo pohvaljen, je zelo dobro vedel, kaj so to tajni vojaški dokumenti. Tasiča je doletela olajševalna okoliščina: ni bil v vojski. Okrog druge ure popoldne se je vendarle zgodilo. Sodišče je po tem, ko je razglasilo sodbo, odpravilo pripor in trojka je lahko stopila na svobodo. Bavčar, napravljen v rdečo srajco, potiskano z rožicami, je trojko čakal pri vratih sodišča. Vrata so se odprla. Deset tisoč ljudi se je veselilo. Trojka se je počasi prebijala do kamiona, ki je stal kakšnih sto metrov od stavbe, v kateri je uradovalo sodišče. Publika jih je trepljala po ramenih. Niko Kavčič je bil eden prvih, ki je objel Janšo. Po preboju špalirja je trojka splezala na kamion. Janša je bil napravljen v črtast suknjič, Tasič je nosil majico z ovratnikom, Borštner pa je bil oblečen v uniformo. Dvigoval je roko, se smejal in kazal škrbasto zobovje. »Lepo vas je pogledat, res vas je lepo takole pogledat,« je povedal prvi govornik Janša. »Najprej naj se vam zahvalim za vsako misel in besedo, ki ste jo imeli v teh dveh težkih mesecih za nas. Ne bom pa tukaj dosti govoril, ker se v tej državi vsaka beseda, ki jo poveš, najprej obrne proti tebi. Rekel bom samo to, da je vse to, kar se je dogajalo zadnja dva meseca en sam konstrukt in da je bila sodba napisana že pred 31. majem. Ne glede na to, da tale slika, ki jo zdajle gledam, popravlja moj splošni vtis oziroma sodbo, ki sem si jo o vsej zadevi ustvaril v zaporu, pa moram reči, da vsaj jaz nisem optimist. Žal. Mislim, da so danes na tem procesu umrle naše sanje o pravni državi.« Janša je govoril, kot da bi ga skelel poraz iz bitke. Ni mu bilo jasno, da je medtem Odbor, množično gibanje, ki je štelo kakšnih 100.000 članov in simpatizerjev, dobilo vojno, ne le bitke. Tudi Tasič ob prihodu na svobodo ni vedel, da se je v slabih dveh mesecih iz srednje znanega novinarja prelevil v narodnega heroja, zato je govoril s cmokom v grlu in je bil redkobeseden: »Nimam pravega komentarja, vse je že jasno, no ... Hvala.« Borštner je bil deležen ovacij. Začel je s Cankarjem: »Jaz, bratje, pa vem za domovino. Spet ste mi pokazali zvezdno pot do nje.« Nadaljeval je pesniško. »Vaši žarki razumevanja so osenčili srepoto pogledov in utrip vaših src je utišal glas črnih skovirjev, ki so prileteli iz sotočja Donave in Save.« Medtem ko je Borštner zanosno bral in recitiral svoja navdahnjena besedila, je publika skandirala: »Ivan, Ivan!« Zavrl je bil najkrajši. »Imel sem to možnost, da sem z javnostjo kontaktiral tekom procesa. Upam, da sem svojo nalogo dobro opravil in tudi vnaprej obljubljam - v imenu vseh štirih -, da se bomo borili in da bomo držali besedo za demokracijo in za prihodnost našega naroda.« Bavčar pa je demonstrante povabil, naj se popoldne oglasijo v Križankah, kjer se bo Odbor sestal na plenarnem zasedanju. »Tam bomo sklenili to, kar je že dolgo časa sklenjeno: da bolj, kot pritiskajo na nas, težje se bomo dali. Prava bitka se šele začenja. Kdor je mislil, da je s tem, kar se je danes zgodilo, konec, ta se je bridko zmotil,« je napovedal samozavestni Bavčar in s tem končal legendo. Demonstracije na Roški, nekdanji Domobranski cesti so se končale. Pesimistični Janša pa je zbranim pokazal veliko škatlo pošte, ki so jo dobili šele od odpustu iz pripora.