O tem piše Sašo Schrott takole: Improvizacij seveda ni manjkalo, saj se je z novimi prostorskimi in tehničnimi možnostmi, ki jih je ponudil Cankarjev dom, začel spreminjati tudi sicer tradicionalni in nekako utečeni ritual podelitve nagrad. Vse skupaj smo po sili razmere imeli v rokah predvsem Sergej Dolenc, tedanji umetniški vodja CD, Darja Jurjevec, tajnica odbora Prešernovega sklada, v veliko pomoč pa nam je bil še stari maček Beno Hvala, ki je skrbel za televizijski prenos, in še kdo. Prav zaradi TV- prenosa smo bili vezani zgolj na uro programa, tako da je bilo treba biti skrajno racionalen. Program je bil naslednji: uvodna glasbena točka (uradne slovenske himne tedaj pač še nismo imeli), recitacija Prešernove Zdravljice enega ali ene slovenskih dramskih igralk oziroma igralcev (to sta bila za slehernega recitatorja posebna čast in priznanje), poročilo predsednika UO Prešernovega sklada, slovesni nagovor znanega kulturnika ali politika, podelitev nagrad in za konec nekajminutna simfonična glasbena točka v brezplačni izvedbi SF. Kratko in jedrnato. Kar nekajkrat smo še zadnji trenutek nameščali mikrofone, režirali nagrajence v pomenu določanja voznega reda ob prihodu v dvorano in na oder, pa merjenje časa izvajalcev programa in govorcev do napovedovalk oziroma napovedovalcev. Pa smo vselej nekako zvozili, čeprav smo se po vsej improvizaciji na koncu čudili, da smo preživeli.