V resnici je bilo protislovje med uradno proklamiranim socialističnim patriotizmom, bratstvom in enotnostjo (izraženo v geslu »tudi po Titu Tito«), ki je ostalo nespremenjeno v političnih programih, partijskih resolucijah, šolskih učbenikih in na proslavah, ter realnim doživljanjem Jugoslavije velikansko, kar še zlasti velja za Slovenijo, kjer so mladinci začeli prvi rušiti dotlej nedotakljive jugoslovanske mite. Mednje so med drugim sodila tudi praznovanja, povezana z narodnoosvobodilnim bojem in revolucijo ter življenjem in delom Josipa Broza-Tita, ki so se v povojnih desetletjih oblikovala v utečene rituale. 25. maj, Titov rojstni dan in z njim povezana štafeta mladosti (»simbol mladosti, dela in mišic«) je bil eden takih najbolj svetlih simbolov. Prvič je bila kritizirana leta 1983 zaradi »svetniške ikonografije« (Titove podobe iz stiropora, ki se je na zaključni prireditvi kot svetnik prikazovala iz oblakov). Zgražanje v jugoslovanski javnosti je izzvalo protestno žaganje lesene štafete leta 1986 v Ljubljani, pravi vihar naslednje leto pa uradno izbrani plakat skupine Novi kolektivizem, v katerem so avtorji za predlogo vzeli nacistični plakat Richarda Kleina iz leta 1936 »Tretji Reich Ȕ alegorija herojstva«. Dan mladosti se je sicer ohranil do konca Jugoslavije, vendar se zadnji dve leti ni več praznoval v klasični obliki.