Obala je bila skalnata, stara in zlizana, z majhnimi zalivi, ki so ustvarjali sipine, tako majhne, da jih s kopnega ni bilo videti, ali pa zajede, skrite pred vetrom in nevidne z morja, kjer je bil drobni pesek pokrit s školjkami, borovimi iglicami in storži. Poleti je bilo v teh krajih vedno vse polno turistov. Toda v tem letnem času je bil kraj skoraj pust in za nekatere še posebno prijeten. Tako je vsaj mislil Van der Vajk, ko si je kuril majhen ogenj. Nabral je storže in suhe vejice, iz bambusa pa si je napravil raženj. Harletta je ta čas nabirala storže. Oblečena je bila samo v kopalke. Noel pa je odšel po vino v majhen tolmun, kjer so ga pustili, da bi se ohladilo. Van der Vajk je začutil navzočnost nekoga za seboj. Obrnil se je in zagledal na steni Francisco. Lepa je bila v svoji preprosti črni obleki. Ni bil presenečen, saj jo je poznal. Bila je žena nekega ribiča. Dvignil je roko v znamenje pozdrava. Odprla je usta, da bi mu odgovorila... Tisti trenutek je omahnila kakor da bi jo nekdo nenadoma potegnil za vrv in padla predenj. Še o tem ni bil prepričan, ali je slišal strel, ker je Harletta ravno tedaj lomila neko debelejšo vejo. Vse se je bliskovito odigralo. Van der Vajk je zakričal. Noel in Harletta sta pritekla, nato se je naglo povzpel na skalo, na kateri je pred slabo minuto še stala Francisca. Približno sto metrov proč se je neka skupina ljudi kopala v morju, verjetno kakšna družina iz Marseilla, ljudje, ki so prišli za en dan na morje. Nekoliko bolj na levo, vendar približno enako daleč, je Franciscin brat ravno prihajal iz vode. Poznali so ga samo bežno. Vsi so bili izven dosega revolverja. Toda Van der Vajk je bil pripravljen priseči, da je prišel strel z morske strani. Začel je klicati: