Starejši bralci se gotovo še spominjajo zadovoljstva ob igranju prvih iger PC, ki so podpirale stereo zvok. Res je, nekdanji (sedanji?) lastniki Amig se lahko ob tem le nasmehnejo, saj so v štrikanalnem stereo zvoku svojih »prijateljic« uživali že od leta 1985, medtem ko so lastniki računalnikov PC na to čakali šest let dlje, ko je Creative predstavil svoj Soundblaster Pro. Kakorkoli, stereo zvok je zelo povečal užitek igranja trirazsežnih (in tudi drugih iger), saj smo končno vedeli, s katere strani prihaja sovrag. S časom pa so tudi igre zelo napredovale, predvsem grafika sodobnih iger je skoraj neprimerljiva s tisto izpred nekaj let. Ob današnji razširjenosti zmogljivih grafičnih procesorjev, ki kot za šalo obdelujejo veliko količino kompleksne trirazsežne vektorske grafike, jo olepšajo s teksturami visoke ločljivosti, ustvarjajo sence, odboje, meglice in nore vizualne učinke, je navaden stereo zvok povprečne grafične kartice pravzaprav kar nekakšno ozko grlo, da bi vse te stvari res prišle do izraza. Zvok namreč na nas deluje veliko bolj dramatično kakor zgolj slika, ki jo vidimo. To so uvideli tudi razvijalci zabavne programske opreme, pa tudi izdelovalci zvočnih kartic, in ponudili svoje prostorske rešitve, ki omogočajo, da postane igranje iger mnogo bolj doživeta izkušnja. Tudi tu je pionirsko delo opravil Creative s svojo serijo Live 5.1, s katero je prvič uvedel podporo prostorskemu standardu 5.1, ki obsega pet zvočnikov in en nizkotonec za posebne učinke. Res je sicer, da so v kartice tudi že prej vgrajevali razne učinke (npr. 3D Stereo Enhancement v karticah Creative AWE), ki so pri navadnih stereo sistemih omogočali občutek prostora, a je to v bistvu le do določene mere dvigovalo »zanimivost« zvoka, niso pa take rešitve dejansko odražale prostora. Nekaj podobnega velja tudi za podporo nizkotonskim zvočnikom, ki so jo premogle nekatere kartice, saj ta ni bil ustrezno podprt v igrah, tako da so igre le bolj »bobnele«. Prav Live 5.1 je namreč prinesel še eno pomembno novost, to je tehnologijo EAX, ki šele omogoča pravilno razporejanje zvoka po simuliranem prostoru, tako da upošteva faktorje, kot so velikost, razporeditev sten, objekte, materiale itd. Poleg EAX sta za podoben namen na voljo še standarda DirectSound3D in nekoliko starejši A3D, a sta precej manj razširjena. Tako sobe tudi zvočno »oživijo«, vrata se zapirajo za nami, sovražniki prihajajo zadaj z leve, bombe pa v kovinskih prostorih odmevajo veliko bolj kakor v gozdu.