V takem položaju bi morali biti tisti, ki so prevzemali oblast, zelo močni, samozavestni in ustvarjalni, če bi hoteli tolikim željam navkljub oblikovati homogeno državo. Ljudje so to še najbolj pričakovali od socialdemokratov. Zato so jim leta 1919, pri volitvah v narodno skupščino, zaupali več glasov, kot so jih zbrali nacionalsocialisti celo v času svojega največjega zmagoslavja, poleti 1932. Toda socialdemokrati, preudarni in miroljubni, kakor so bili, vedno pripravljeni častno sodelovati celo s svojimi nasprotniki, pri tem pa pesimistični, preveč oprezni, že dolgo in nesrečno vpleteni v soodgovornost za cesarski rajh, kljub volilni zmagi niso zmogli dovolj ustvarjalnega poguma. Svoj mandat so vrnili ljudstvu, češ da hočejo absolutno večino, vsaj enainpetdeset odstotkov glasov, ker da sicer ni mogoče učinkovito vladati. Toda prave, učinkovite večine takrat ni bilo mogoče doseči. Učinkovita večina ne pride kar sama od sebe. To je naloga vodstva, organizacije; bolje rečeno, volje do moči, pa naj bo še tako diskretna, še tako upravičena. Prav ta volja je tu manjkala. To je ljudi razočaralo in mnogi so socialdemokrate spet zapustili. Sicer so še vedno ostali najmočnejša stranka v parlamentu; toda zdrsnili so nazaj v nehvaležno vlogo, katere so bili vajeni že iz zadnjega desetletja cesarstva, namreč, da napol sodelujejo napol oponirajo, centru pa prepuščajo vodstvo. Tako je bilo kmalu spet vse po starem, le da je manjkala avtoriteta krone, ki je dotlej dajala državi stabilnost. Socialdemokrati so bili spet "državni sovražniki", navzlic vsemu, kar so do takrat storili za državo; november 1918, krivični očitek o "nožu v hrbet", se je tako še enkrat ponovil. Ker je odpadla krona, brez katere si "nacionalna opozicija" nikoli ni upala storiti kaj odločnejšega, in ker je bila uradna Nemčija zdaj demokratična, republikanska, pacifistična, je imela radikalna desnica čisto drugačen zagon kakor pred letom 1914. Takrat je kot čisto majhna skupina še spadala k "velenemcem"; zdaj je bil "velenemški" dobršen del naroda, namreč v tem smislu, da je tokrat zavračal sistem vladavine od desne, ne pa od leve. Stranke so se pogajale brez monarha; če se o kakšni malenkosti niso mogle sporazumeti, so enostavno "vrgle" kanclerja in vlado z njim. Take oslarije so ljudi odbijale; vladna kriza je postala simbol republike. V Prusiji vsega tega ni bilo. Toda tisto, kar so tam imeli v rokah socialdemokrati, ni bila realna oblast; bil je samo upravni aparat. In po tem so jih poznali tudi drugod v rajhu; kot inspektorje in davkarje, nikoli pa kot tiste, ki davke predpisujejo. Postali so navadni, sicer nedvomno sposobni upravljalci in "branilci legalnosti". Vendar so branili ureditev, ki je niso zgradili sami, in branili so jo tudi takrat, ko jo je večina naroda dobesedno sovražila. Policijski šef, socialdemokrat s cilindrom - taka je bila predstava, kakršno si je zadnja leta ustvaril narod o "sistemu". Ko so jih poleti 1932 metali iz pruske vlade, so se kar naprej sklicevali na zakon, na legalnost, na to suho, nepriljubljeno, še iz prevrata leta 1918 razvpito legalnost. Konec januarja 1933 so se bolj bali, da bi naredil general Schleicher kako ustavno napako, kakor pa, da se Hitler vzpne na oblast. Še deset let pozneje je stari ministrski predsednik Braun iz svojega pregnanstva razlagal Amerikancem, da je bila socialdemokratska vlada v Prusiji legalna, in če hočejo zavezniki spet zakonitost, jim ni treba drugega kakor spet vzpostaviti to vlado. Zares izrazit smisel za pravo, to je že treba priznati; a bistveno manj izrazit smisel za moč, za moč dejstev, za dejstva zgodovine. Pri Hitlerju je bilo ravno obratno. Na pravo se je požvižgal, weimarske ustave se mu še odpraviti ni ljubilo. Vzel si je samo dejansko moč, tisto moč, ki je tako godila njegovi črni duši.