Saj drži, Ljubljana ima Plečnika. Prav je, da je ponosna nanj, njenemu čednemu srednjeevropskemu licu je dodal osebni značaj. Vendar me v tem ponosu nekaj moti. Moti me, da je naš odnos do Plečnika zvečine omejen na varovanje kulturne dediščine. Edina zapoved se glasi ohraniti Plečnika. S tako konservativnim odnosom najbrž še Plečnik ne bi bil zadovoljen. Po tisočerih razpravah, simpozijih in razstavah nam je, upam, dovolj jasna njegova muzealna vrednost. Namesto spomeniškega poveličevanja in absurdne beatifikacije bi nas morali zanimati njegova arhitekturna misel, njegov ustvarjalni pogum, njegova urbanistična ambicioznost in njegova vizija. Plečnika bi morali nadaljevati, ne samo ohranjati. Verjamem, da bi mojster danes bržkone brez pomislekov podrl marsikakšno staro bajto, in ne bi bil presenečen, če bi zrušil celo kakšno svojo stavbo, zato da bi se mesto razvijalo v skladu z neko jasno urbanistično idejo. Sankrosankten odnos do vsakega stoletnega ljubljanskega zidu ne kaže nujno samo spoštovanja, prav lahko prikriva tudi pomanjkanje ustvarjalnega poguma in idej. Na tej točki primerjava Ljubljane in Barcelone klecne. Po nebotičniku in Plečniku je uplahnila urbana samozavest naše prestolnice. Po drugi svetovni vojni so Ljubljano napolnile vasi, postala je le funkcionalno središče zapletenega provincialnega povirja, ki mu je ves čas nekaj dolgovala in mu očitno še dolguje. Šele ko se v Ljubljano od nekod vrnemo s spočitimi očmi, lahko opazimo, kako globoko v mesto se zajedajo vrtički, plotovi in drugi simptomi vaškega privatizma. Samo lučaj od mestnega središča se Ljubljana že drobi v mentaliteto zaselkov.