Igra no je vrsta japonske lirske drame, ki je verjetno nastala konec 12. stoletja in ohranja številne poteze prvotnih obrednih iger. Zgodba igre no je silno skopa in zgoščena. V središču je najpogosteje zgodovinski dogodek, resničen ali izmišljen, vendar dogajanje ni dramatično, ampak lirično. Gledalec ga ne doživlja neposredno, ampak prek spominske pripovedi, hrepenenja in žalosti dramske osebe. Globoka žalost je prikazana na primer z zelo počasnim dvigom rok do oči in nato s prav tako počasnim spuščanjem. Poglaviten del uprizoritve so pevske točke, pantomima in zbor. Scena je skrajno stilizirana in asketska, igralci so samo moški, ki pogosto nosijo lesene maske. Te so pomemben del japonske umetnosti. Podobno kot na ustvarjalce haikujev je tudi na razvoj teh iger izrazito vplival zen budizem. Od ohranjenih osemsto besedil starih iger no na Japonskem še izvajajo približno dvesto petdeset del, njihova izvedba pa se skoraj ne razlikuje od tistih v 14. in 15. stoletju. Ob igri no je v japonski dramatiki pomembna še igra kabuki, v kateri se prepletajo igralski, plesni in pesemski elementi z izrazitimi simbolnimi pomeni. Harunobu: Ljubezenski par v snegu; barvni lesorez, 19. st.