Nekatere podobnosti današnjega časa s tem obdobjem so v resnici izjemno zanimive. Tudi takratne evropske sile so namreč oklevale z uporabo vojaške sile zoper Alžirijo, Tunizijo in Tripoli, države, ki so gusarjem po Sredozemlju nudile zatočišče ali sodelovale v njihovih podvigih, zlasti v trgovini z belim blagom, torej s sužnji, ki so jih pobirali z osvojenih ladij. Evropejci so raje plačali odkupnino za te nesrečnike, v glavnem mornarje. Amerika, pomorska sila v nastajanju, se je prva spustila v vojno zoper te državice. Najprej so marinci leta 1805 korakali iz Egipta prek puščave do Tripolija, nato pa tamkajšnjega bega prisilili, da je izpustil vse ujete Američane in prosil za mir. Deset let pozneje je ameriška vojska napadla vse tri severnoafriške državice. Na teh pohodih se ji je - kot se je to zgodilo tudi zdaj - najprej pridružila samo Velika Britanija. V tem skupnem napadu je bila Alžirija tarča do takrat najbolj silovitega pomorskega obstreljevanja v zgodovini (prešteli so, da je bilo v tej operaciji izstreljenih 38.667 topovskih krogel, 960 bomb največjega kalibra itd.) A gusarski napadi so se nadaljevali, takoj ko so vojne ladje izginile za horizontom, končali pa so se šele s francosko, špansko in italijansko zasebo Alžirije, Tunizije, Maroka in Libije, nad Tangerjem pa je bila vzpostavljena uprava štirih evropskih držav. Na podoben način in zaradi istih razlogov so se Britanci zasidrali v Adenu in drugih bazah vzdolž Perzijskega zaliva ter si tako ustvarili mrežo zaščitnikov in zaveznikov v boju zoper gusarje. Zasidrali so se tudi v Singapurju - zaradi istih razlogov in na isti način: najprej baza, nato pa okoli nje protektorati in kolonije.