Ko sem hodila še v osnovno šolo, sem bila verjetno najbolj čudno dekle v šoli, v nikogar se namreč nisem zaljubila. Fantje so se mi zdeli dobri le za običajen pogovor o avtomobilih, o katerih so vedno vedeli več kot punce. Nič drugače ni bilo v srednji šoli. Polovica mojih sošolk je že izgubila nedolžnost, jaz pa sem se še vedno zanimala le za avtomobile, fiziko in mehaniko. Po odlično opravljeni srednji šoli je prišlo poletje, ki je bilo krivo za moj polom na fakulteti. Sredi omenjenih poletnih počitnic sem šla v Avstralijo, kjer sem srečala človeka, ki mi je korenito spremenil življenje. Ta človek je bil namreč moški in jaz sem se prvič in edinkrat in absolutno preveč zaljubila vanj. Njegovi črni, skodrani in dolgi lasje, njegove temne, svetleče oči, njegova božanska usta in prelepo telo so v meni vzbudili vizijo o nadčloveški ljubezni. Seštevek moje neumne naivnosti in njegove nepozabne privlačnosti je v meni ustvaril iluzijo o tem, da je on Romeo in jaz Julija, najina ljubezen pa poosebljenje čistega in nedotakljivega bisera. Po dvomesečnem uživanju v njegovem objemu sem se vrnila domov, seveda nič več devica in nič več nora le na mehaniko in avtomobile.