Umetnik Peter Beyls je že od 70. let prejšnjega stoletja raziskoval algoritme in kompleksne dinamične sisteme za ustvarjanje vedenjskih vzorcev, ki bi jih pogojno lahko obravnavali kot kreativne. Posledično je bila Ars Electronika že leta 1987 v celoti posvečena razstavljanju umetnosti, ki se navezuje na umetno inteligenco. Joseph Bates in njegovi sodelavci so v devetdesetih na univerzi Carnegie Mellon ustvarjali Projekt Oz, pri katerem so poskušali vzpostaviti interakcijo med generiranimi objekti, ki bi vzpostavljali enostavne vzajemne odnose. Študija behaviorističnih vzorcev, ki temelji na robotiki, je za raziskovanje umetne inteligence osrednjega pomena in je tesno povezana z idejo o umetnem življenju, ki bi generiralo samo sebe. Emocionalne reakcije je v inštalaciji Pufinacija raziskovala tudi Robertina Šebjanič, ko je ustvarila biotop med štirimi okroglimi objekti, ki so temeljili na identični programski kodi, a so se prek senzorjev odzivali z zvokom in svetlobo na dotike obiskovalcev. Programska koda je vsebovala dvanajst kompleksnih čustvenih stanj, ki so se med seboj prepletala glede na intenzivnost dotikov. Stanje popolne sreče v interakciji med štirimi objekti pa so Pufiji izrazili, ko je bila intenziteta dotikov pri vseh štirih objektih enako intenzivna. Luka Frelih, ki je programsko kodo sestavil, je nekoliko razočarano potrdil, da so bitja neavtonomna izven meja programske kode, zato kljub simulaciji emocionalne komunikacije ne bivajo kot samostojna inteligenčna bitja. Iz primera je razvidna tudi zahteva po interaktivnosti, ki je temeljni postulat obravnave umetne inteligence na področju umetnosti. Na splošno so hibridne umetniške prakse ustvarile novo generacijo umetnostne publike, ki ni več le receptorka umetniškega dela, pač pa aktivna udeleženka. Glavno čutilo za zaznavo dela vizualne umetnosti tako ni več oko, temveč celotno telo.