MAG. MAJDA POTRATA: Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Se razume, da bom podprla predlagani sklep, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo. Ne bom se sprehodila po celem zakonu, bom pa utemeljila kaj se mi zdi pravzaprav ob vseh upoštevanja vrednih pomislekih, ki jih kdo izreka, temeljna pridobitev tega predloga. Če ne bi ničesar drugega ministrstvo naredilo, ko na novo presodilo kolikšni so pravzaprav dejanski stroški posameznika za preživetje, bi bil storjen bistven korak naprej, zaradi tega ker v času blaginje, v času ko so nekateri pravili, da živimo v zlatem veku, sem se zastonj spopadala s tistimi, ki niso hoteli priznati, da je revščina v državi, nekateri so videli kar štruce kruha v smetnjakih, dejstvo pa je, da so revni obstajali tedaj in da revni obstajajo zdaj. Vprašanje je samo kako se spopadamo s tem problemom in koliko namenimo tistim solidarnostno, da bi jim pomagali premostiti socialno stisko. In tukaj se mi zdi zdaj bistveno, da je določena razlika v višini potrebnih sredstev za tiste, ki se znajdejo za krajši čas v socialni stiski in za tiste, ki živijo morebiti v enočlanskem gospodinjstvu in so dejansko za dolgi rok njihovi stroški bistveno višji. Slovenija je od nekdaj veljala za državo, kjer se razlika med prejetimi dohodki in pragom revščine uravnava s socialnimi transferji in prav je tako, je pa res, da je tudi pri tem treba napraviti preglednost in gospodarnost oziroma učinkovitost, da pomoč zadene res tiste, ki so pomoči potrebni. Zato jaz verjamem, da bo z uvedbo enotne vstopne točke in s samo enkratno prijavo z zaporedjem vseh teh prejemkov, vendarle izboljšan tudi sistem nadzora. Jaz si ne bi želela, da bi tisti, ki so potrebni pomoči pa se morebiti prvič znajdejo v taki situaciji, znajdejo še v slabšem položaju tudi zardi tega, ker se višina njihovih prejemkov preračunava za leto nazaj. Na to so me opozarjali v moji poslanski pisarni tisti, ki so se znašli brez dela ali v trenutni stiski, zaradi tega, ker se je vse ravnalo po dohodkih iz preteklega leta. V preteklem letu je kdo še bil zaposlen in je imel na družinskega člana čisto drugačne dohodke kot zdaj, ko se je znašel v stiski. Vidim to možnost, podobno kot smo našli rešitev v zakonu o šolski prehrani, kjer imajo na zahtevo opravičenca na šoli možnost, da reagirajo in ustrezno reagirajo na trenutno stisko in posamezniku v hipu pomagajo, brez dolgih odlašanj. Seveda bi bilo dobro, če bi bilo tistih ljudi, ki jim je treba s socialnimi transferji pomagati v državi čim manj, ampak naraščanje tistih, ki ga zaznavamo, je pospremljeno tudi s povečevanjem sredstev, ki so namenjena za uravnavanje slabšega položaja in prav se mi zdi, da je država v lanskem letu našla zakonske podlage za take akcije oziroma reakcije na slabe razmere, zato težko pristanem na to, da nas nekateri kar naprej primerjajo z Grčijo in nas silijo v njihovo bližino. Vrsta razlogov je za to, da se z Grčijo nam ni treba primerjati in jaz upam, da bo tudi ta zakon, tako kot nekateri drugi, tudi tisti ki