Svojci in strokovni delavci se za namestitev starega človeka z demenco v dom pogosto odločijo prav na podlagi bojazni pred tveganji, ki jim je izpostavljen posameznik, kadar je sam. Zelo težko je presoditi, kje je meja, ko človek z demenco lahko oceni, kaj še zmore in česa ne, in je njegovo tveganje »varno«, in kdaj je zares potrebna intervencija in ga moramo zavarovati oz. mu kaj preprečiti. Seveda je tudi vprašanje, kako naj zagotovimo tako zavarovanje. Najenostavneje je to storiti z različnimi bolj ali manj nasilnimi sredstvi (zaklepanje, privezovanje, omamljanje s pomirjevalnimi sredstvi) ali tako, da zagotovimo stalen nadzor. Največ pa dosežemo, če človeku z demenco zagotovimo prisotnost osebe, ki ga sprejema takega, kot je, se potrudi razumeti njegova verbalna in neverbalna sporočila in nanje tudi ustrezno reagira. Bryden (op. cit.: 102) navaja tudi ravnanja okolice, ki najbolj motijo osebe z demenco: • pokroviteljski odnos ljudi iz okolja • nerazumevanje njihovih težav • napačne predstave drugih o tem, kako se počutijo, ne da bi jih zares poslušali in poskušali razumeti (ljudje z demenco vedo, kakšno je življenje brez demence, drugi pa ne vedo zares, kako je živeti z demenco) • če okolica prevzame nadzor nad njihovim življenjem, to pelje v njihovo odvisnost in nemoč. Ta ravnanja osebi z demenco nedvoumno pokažejo, da ni dovolj kompetentna, in ji ne omogočajo nikakršnega tveganja.