Prednosti kombiniranega volilnega sistema pred čistim proporcionalnim naj bi se po mnenju »kombinatorcev« nahajale v njegovem večinskem delu, in so naslednje: prvič, zgolj uporaba večinskega sistema zagotavlja ustrezno lokalno zastopstvo oz., povedano drugače, zagotavlja, da imajo volilci iz vseh delov države v parlamentu »svojega« poslanca. Drugič, večinski sistem omogoča, da je v parlament izvoljen tudi neodvisni, nestrankarski kandidat, ki v določenem lokalnem okolju uživa velik ugled. Tretjič, omogoča neposrednejši stik med volilcem in »njegovim« poslancem - volilec ve, na koga naj se obrne. In četrtič, večinski sistem omogoča izvolitev posameznih vidnih predstavnikov tudi tistih majhnih strank, ki jim ob uporabi proporcionalnega sistema ne bi uspelo prestopiti praga za vstop v parlament. Ta zadnji argument je med vsemi naštetimi še najbolj za lase privlečen in je pravzaprav argument za uporabo proporcionalnega sistema. Povedano drugače: notorno slabost večinskega sistema, ki je v tem, da iz parlamenta izrinja manjše stranke - tudi tiste, ki bi v proporcionalnem sistemu brez težav dobile ne le enega, ampak več mandatov - skuša kompenzirati z »drobtinicicami«