V sredini 70. let se je v Zagrebu pojavila skupina odklonskih ustvarjalcev, ki so svoj specifični avtorski izraz gradili na zapuščini zahodne konceptualne umetnosti in domačih odmevih. Skupina šesterice je bila sestavljena iz posameznikov, ki so povezano delovali med letoma 1975 in 1980; to so bili Boris Demur, Vlado Martek, Željko Jerman, Fedor Vučemilović ter brata Sven in Mladen Stilinović. Prav slednji se je v času delovanja skupine zaradi organizacijskih aktivnosti vzpostavil kot njen kolovodja in se do današnjih dni najmogočneje uveljavil v svetu umetnosti, saj trenutno velja za enega najbolj prepoznavnih in prodornih hrvaških umetnikov. A njegova zgodba se je začela že nekoliko prej. Nekje ob koncu 60. let se je Stilinović začel poigravati z eksperimentalnim filmom, podobno kot so to počeli njegovi predhodniki in sodobniki, skupina OHO ali Tomislav Gotovac, vendar je to prakso zaradi pomanjkanja sredstev, ki jo sicer pripisujejo njegovi nizkoproračunski usmeritvi, kasneje popolnoma opustil. Zato pa je zaslužen za uveljavitev močnega vala konceptualne umetnosti v nekdanji Jugoslaviji, ki se je uveljavljala predvsem v urbanih središčih, Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Novem Sadu, a v svojem času večinoma ni uspela prestopiti praga pomembnejših domačih umetnostnih ustanov. V odnosu do uveljavljenih in splošno sprejetih praks v 70. letih je konceptualizem pomenil povsem drugačno smer v umetnosti, tako imenovano kontrakulturo, ki je delovala provokativno in subverzivno, na drugi strani pa se je napajal prav iz restrikcij socialističnega režima, ki tovrstnega izraza ni razumel. Prav zato so se njegovi protagonisti ob tem, ko so prirejali različne ulične razstave in akcije, srečevali s sumničavostjo, cenzuro in predvsem lastno marginalno pozicijo. A kot pravi Stilinović: »Ni umetnosti brez posledic.«