ZLATKO : »Ja, mi. So. Kakšni se ne znajo obnašat. Eni pravijo recimo, da to ni več hip-hop, eni so tiho. Različne zgodbe slišim od različnih ljudi. Pa se s tem ne obremenjujem, ker mislim, da smo mi tukaj, da delamo glasbo, še posebej, če se da s to glasbo kaj povedat, toliko boljše, če ti uspe kaj povedat. Zdaj pa, če se kdo vpraša, kako je ta model lahko, ne vem, v enem letu… Ker kakor vidim, se mi je res nekako uspelo prebit se na sceno. Ampak jaz tega ne vidim, ker sem nekak non-stop v naletu, non-stop delam. Se prav, mene, ko boš poklical, jaz nisem nekje, pa ne vem, kaj bom delal. Ni me, ne vem, stojim, pa nimam pojma, ne vem, kam bi se dal. Jaz vem, kam bi se dal. In to je razlika, recimo. Celo Doša, ki je začel rapat pri štirinajstih, pa rapa že od štirinajstega, se prav do štiriindvajsetega, pa je prišel do mene, pa je rekel: 'Lej, moram ti čestitat. Kao, ne rečem, da si najboljši, samo ti pa dam nagrado za trud.' A veš, kao. Pa sem rekel, da razumem. Kar se pa tiče benda, pa, jaz sem imel ves čas željo imeti bend. Pri petdesetih se jaz vidim nekje v enem jazz klubu, zakajenem in da govorim zgodbo enim petim parčkom. Več ne rabim. To je to. In potem, Maribor, Koper, Škofja Loka, Kranj, Murska Sobota in sam take turnejce delat, to je to.«