Verjetno za nogometnega gledalca ni bolj nerodne situacije od tiste, ko njegovo moštvo izgublja s pet proti nič. In to se naši reprezentanci dogaja zdaj. Tekma s Francijo, v okviru kvalifikacij, in prijateljska prejšnji teden s Švico sta bili taki. Očitno od reprezentance, ki nas je še pred kakšnim letom praktično samo razveseljevala, ni ostalo veliko. Selektorju Bojanu Prašnikarju, ki je reprezentanco prevzel od Srečka Katanca, z menjavami igralcev oziroma dela generacije ni uspel, poleg tega pa mu fantov ne uspe motivirati, da bi se borili tako, kot so se prejšnji nogometni profesionalci. In ko rečemo borili, se na žalost spomnimo ravno na tiste, ki nočejo ali ne morejo več igrati: na Milinoviča, na Aleša Čeha, na Novaka, na Galiča ... Namesto njih so postali reprezentanti tisti, ki igrajo bolj za oko in manj na telo. Škoda. Tako se je Prašnikar v menjavi generacij zavestno odpovedal Handanagiču iz Olimpije in Kapiču iz Kopra, ki veljata za najbolj borbena igralca v naši prvi ligi, brez razmišljanja pa vabi neborbene »mariborske« Filekoviča, Cipota in Vugdaliča. OK, izbor igralcev je selektorjeva domača naloga in pred tekmo s Ciprom, ki bo neposredno vplivala na naše možnosti za uvrstitev na evropsko prvenstvo, se bo moral selektor soočiti predvsem z motivacijo nogometašev. Če jih ne bo uspel motivirati, bo tekmo gotovo izgubil in skandiranje gledalcev: »Srečko, Srečko,« ga bo stalo selektorskega stolčka. Kot je znano, je Srečko Katanec prost trener. Zaradi pregovorno dolgega jezika in menda tudi poseganja v menedžerske posle je izgubil svojo službo pri grškem Olympiakosu.