Ker na otvoritev nisem mogla, pa tudi ostale dni si še nisem uspela utrgati časa za obisk prodajne razstave Kronos 2000, je bil zdaj skrajni čas, da odidem v KIC in poskušam najti kakšno zanimivo steklenico, povezano s Filharmonijo in kakšno za privatno darilo. Taja me je tudi povabila na njihov tradicionalni kozarec penine in upam, da se bom lahko oglasila, saj sem ji obisk obljubila že vsaj trikrat. Ideja o tem, da se zgodovina Ljubljane in Ljubljančanov razgrinja na nalepkah posebne polnitve zlate penine, mi je všeč. Mnogo zanimivih steklenic je na žalost že prodanih, nekaj pa mi jih le uspe najti, med njimi tisto s sliko požara Stanovskega gledališča na mestu sedanje Slovenske filharmonije. V Filharmoniji teče zadnja vaja pred jutrišnjim novoletnim koncertom. Mnoge glasbenike skrbi, da zaradi izključno slovenskega programa ne bo dovolj občinstva, zato se mi zdi prav, da jim pred drugim delom vaje na odru povem podatek o številu prodanih vstopnic. Že včeraj jih je bilo skoraj 1200, tako da strah pred napol prazno dvorano izpuhti. Orkester z Markom v vlogi pianista in dirigenta še do zadnje minute izdeluje šaljivi Bravničarjev Divertissement. V sosednjo trgovino pohitim še po nekaj delikatesnih dobrot, pa za Bežigrad k frizerki Saši. Pri Saši in Mojci očitno že ohranjam tradicijo, da sem na silvestrovo zadnja stranka. Mobiteli pa res velikokrat prav pridejo. Urša me pokliče in prosi še za darilce za sošolko. Spet sem v Centru in lovim zadnje minute v dveh veleblagovnicah. Uspešni nakupi, po Čopovi odmeva Lep je dan z Anjo Rupel, saj teče vaja za večerne nastope na Prešernovem trgu. Dan je res lep, čeprav mrzel, da se mi glasbeniki in Andrej v vlogi voditelja prav zasmilijo. Kako mrzlo bo šele zvečer! Prezeblo drgetajoča voščila so vseeno topla. Prav na kratko sem namenjena na obisk še k Majdi in k stari mami, nato pa domov. Urša in Eva sta od zdravnice že dobili dovoljenje za izhod kljub antibiotikom, Dake se je popoldne tudi še ukvarjal z varovanjem računalnikov pred hroščkom in tako se na hitro oblečemo in odpravimo na Barje. Tri družine si privoščimo prijetno večerjo v kitajski restavraciji, fantje imajo s seboj kup raket, ki v različnih barvah in oblikah prasketajo po zvezdnatem nebu. Odmaknjenim od mestnih množic nam je res lepo, ob devetih pa se odpravimo vsak na svoj konec, mi k obema babicama in dedku. Povsod dobrote in voščila. Tisto uro okrog polnoči želimo biti sami doma. Urša pred tem obišče še prijateljice v sosednjem bloku in pot tja in nazaj je prav nevarna pustolovščina, saj z vseh strani pokajo petarde. Uspešno se prebijemo domov in ostane nam le še par minut 99. leta. Odštevanje, šampanjec, poljubi. Lepo je biti skupaj. Zakopljemo se med darila in nas kakšno uro ni ven. Zdaj pa še vsak na svoje praznovanje. Hčerki peljeva k prijateljicam, midva greva k prijateljem.